Tanja Cvitko

V aktualnem času, ko Narodni dom Maribor, za Cankarjevim domom drugi največji kulturnoprireditveni center v Sloveniji, pod sloganom Kultura živi! z gverilskimi kulturnoumetniškimi mestnimi akcijami v boju za kulturo motivira Mariborčane in jih pripravlja za največji, najodmevnejši, najbolj evropski Festival Lent in ko navdušeno, z nasmeški na obrazih, ploskamo pod balkoni in na mestnih trgih, ne pozabimo na večne slepe pege v lokalni kulturni politiki.

Tiste nočne more profesionalnih ustvarjalcev iz kulturno kreativnega sektorja, ki se borimo za osnovno preživetje.

Lokalni program za kulturo 2015-2020 in česa še nimamo

V prejšnjem letu se je iztekel Lokalni program za kulturo 2015-2020, v iztečeni prvi polovici leta 2021 zainteresirana in strokovna javnost ne ve ničesar o pripravi novega. Neodvisni kulturni producenti (to smo tisti zoprni nevladniki) smo projekte na letošnji razpis za kulturne projekte v MOM oddali brez opiranja na aktualne (neobstoječe) lokalne strateške dokumente, ki naj bi bili naše vodilo pri utemeljitvi uresničevanja javnega interesa za kulturo.

Prav tako nimamo občinskega evalvacijskega dokumenta o (ne)izvedbi dosedanjega LPK.

Nimamo urejenega sistema financiranja kulture preko javnih razpisov in še vedno rezultate dobimo sredi ali v drugi polovici tekočega leta, kar nevladnikom onemogoča strateško, vsaj enoletno načrtovanje kulturne produkcije. (Da ne omenjam morebitnega mehanizma pavšalnega financiranja, kar so sicer že podrobnosti.)

Nimamo urejene prostorske problematike za delovanje nevladnikov in samostojnih ustvarjalcev. Nimamo vzpostavljenega dialoga z odločevalci za področje kulture. Nimamo sistemsko omogočenega in spodbujanega sodelovanja med občinskimi strukturami, javnimi zavodi, nevladnim in zasebnim sektorjem ter posamezniki.

Kultura kot večna zmagovalka

Tisti, ki kulturo živimo, smo zmožni gledati v prihodnost in verjeti v pozitivnost novega, vizionarskega jutrišnjega dne. Mi smo tisti, ki vemo, da le kultura premosti vsakršne krize, od osebnih do gospodarskih in globalnih.

Kultura je večna zmagovalka, ki klije in vztrajno vstaja v nemogočih pogojih, iz bojev z mlini na veter prihaja še revnejša, a vendar neuničljiva, kritična, ostra in nepokorljiva. Njena esenca predstavlja razvoj in napredek, o čemer pričajo globalni apeli k podpiranju kulture v kriznih časih, saj za prebroditev kriz potrebujemo njeno ustvarjalnost in prožnost, najbolj pa njene multiplikativne učinke na vsa področja življenja, posameznikovega in širšega, družbenega.

Mariborski kavbojski način

V Mariboru nam zaradi pomanjkanja kritične mase prebivalstva vedno znova umanjkuje tisti famozni preskok iz velike vasi v mesto in še vedno delujemo bolj kavbojsko kot strateško, ker se zadeve pač zmenimo mimogrede, na kavicah ali v kratkih telefonskih pogovorih s točno tistimi, s katerimi želimo sodelovati. Vrtičkarsko.

Ne pozabimo, da je naše mesto kompleksen živi (eko)sistem, vozlišče gospodarskih, političnih, zgodovinskih, socialnih in kulturnih okoliščin, v čigar mentaliteto so vključeni vzorci individualne in kolektivne soodgovornosti. Pri načrtovanju razvoja mesta sicer teoretično upoštevamo (trenutni) navdih vizionarstva, inovativnosti in domišljije, v praksi (pri realizaciji) pa nam zmanjka – drznosti.

Ravno tiste drznosti, ki je osnovna esenca Kulture.

Kultura poflika, kar Politika razcefra, je rekel mariborski delavec v kulturi. Mogoče bi Kultura morala razcefrati Politiko. Zagotovo bi morala, vendar je nikoli ne bo, dokler nam politika reže stari, plesnivi kruh in živimo od oportunističnih drobtinic. Medtem so pa mnogi prepričani, da jemo potico.

Združevanje mestnih kulturnih identitet

Poveličevanje koncepta ene kulturne identitete je napaka, ki se ponavlja skozi zgodovino, graditi je potrebno na mestni kulturni identitetni raznolikosti, razgibanosti in igrivosti. Prihodnost mesta je odvisna od generacij, ki so ga gradile (dobesedno in metaforično), od tistih, ki (z) mesto(m) živimo, trpimo ali uživamo, aktivno soustvarjamo (kulturne) mestne vsebine in ga neizmerno (pa tudi neizmerljivo) bogatimo.

Prebivalci, ki ljubimo svoje mesto, potrebujemo prostor za (kulturno) izražanje in ustvarjanje. Iz zanosne ljubezni do kulture in utopistične želje po slogi in skupnostnem delovanju, v kateri se skriva udarniška moč besed, spoštovanje ter strpnost do razlik, ki nas združujejo znotraj mestnih kulturnih identitet.

Pa vendar – so strategije v mestu sploh smiselne? Saj jih imamo nešteto v občinskih predalih. (Ne nazadnje tudi Lokalni program za kulturo 2015-2020.)

Opolnomočenje kulturno senzibilnega prebivalstva

Mogoče je ravno organskost in spontanost rasti generator tistih prepotrebnih sprememb, ob zagotovitvi ustreznih pogojev za rast in življenje, z omogočanjem sistema soodločanja, sodelovanja in zagotavljanjem demokratičnosti z ustreznimi javnimi storitvami in dvosmernimi procesi.

Mogoče je potrebno stopiti s pozicije moči in prepustiti mesto ljudem. Mogoče se je potrebno znebiti odločevalske arogance, samozadostnosti in avtoritarnosti ter s podporo javnega servisa upoštevati civilno družbo. Mogoče je potrebno vprašati prebivalce mesta, česa si želijo in ne s pozicije moči predpostavljati, kakšne in katere so njihove potrebe.

Prebivalci mesta bodo za razvoj mesta naredili več kot (stroškovno neučinkovite) strategije, če se jih opolnomoči in omogoči proces soodločanja. Ljudje se bodo odzivali, če se jim dokaže in vztrajno dokazuje, da njihov časovni angažma ima učinke in vpliv na krojenje mestnih politik. Ne nazadnje tudi kulturnih.

Sistemska podpora realnim potrebam realnega okolja

Kultura živi, če ji omogočamo življenje in še vedno na odločevalski ravni ni prepoznana kot sredstvo, metoda in generator za rast in plemenitenje gospodarskega in družbenega razvoja tistega kreativnega mesta, ki si ga želimo z odločevalci vred.

Mesto niso lepe fasade, ceste in beton. (Mesto ni Potemkinova vas.) Mesto smo ljudje, vpleteni v mestotvorne vsebine. Če uporabim podjetniško-menedžersko usmerjeno dikcijo, ker zaznavamo, da se na odločevalski ravni razmišlja v smeri trženja mesta in njegove ponudbe: pametno mesto investira v svoje ljudi, se odziva na pobude in impulze od spodaj navzgor, saj izhajajo iz realnih potreb realnega okolja, jih prepoznava in jim z učinkovitim sistemom komuniciranja omogoča sistemsko podporo s ključnimi procesi aktivnega ustvarjalnega sodelovanja, pod okriljem etike soodvisnosti.

Le tako bodo ljudje (p)ostali aktivni, motivirani, produktivni, inovativni in nenazadnje konkurečni. V lastno korist in v korist mesta.

Kultura kot investicija

Kultura ni nepotreben strošek, ki ga je potrebno (od)rezati, je dolgoročna investicija, ki s pretokom znanj in izkušenj opolnomoča in plemeniti mesto, zmanjšuje razlike v kakovosti življenja meščanov ter omogoča ekonomsko in socialno blaginjo.

Sodelovanje v kulturi ali kulturno sodelovanje, vzpostavljanje inovativnih povezav med sektorji gradi intelektualni, identitetni, marketinški in turistični kapital, izboljšuje marketinško zanimivost mesta in privablja ne samo nove človeške vire, tudi različna občinstva (publiko, odjemalce, konzumente, uporabnike kulture).

Vendar brez podpore mesta, brez izboljšanja pogojev za razvoj kulturno-umetniške ustvarjalnosti in kreativnih industrij lokalnih skupnosti, zgolj z enostranskim notranjim pogonom entuziazma (ali pregovorne mariborske trme) tistih, ki kulturo živimo in prepoznavamo, vendar nimamo soodločevalskih vzvodov in vplivov – se dolgoročno ne bo izšlo. Ne kulturi ne mestu, saj ne bo imelo raznovrstnih celoletnih kvalitetnih urbanih doživetij, ki bodo prebivalcem mesta v ponos.

Povedano drugače, po mariborsko: Alo, odločevalci! Omogočite nam, da še rajši živimo in ustvarjamo v Mariboru!

Da, kultura živi in vedno bo (pre)živela, kar ne pomeni njene samoumevnosti. Kar ne pomeni, da niso možne uporabne, koristne, modularne, kombinirane rešitve sistemskih problemov. Različnih resursov za omogočanje in lajšanje življenja kulturi je dovolj, le niso ustrezno razporejeni. Pokažimo in dokažimo “da se da”, kot to dokazuje Narodni dom v drugem, ožjem kontekstu.

Naj se daleč sliši glas kulture z mariborskih balkonov in hvala vsem za glasbene in umetniške akcije, ko po še zvenečih pandemijskih psiholoških, socialnih in finančnih posledicah zanje nihče drug nima časa, volje, energije ali finančnih, kadrovskih, tehničnih in prostorskih resursov. Odziv Mariborčanov in Mariborčank na gverilske akcije dokazuje naše potrebe in hrepenenje po mestni kulturi.

Naj prva stavka iz Lokalnega programa za kulturo 2015-2020 ne ostaneta pozabljena, če je že ves preostali dokument pozabljeni lovilec za prah v občinskih predalih:

Lokalni program za kulturo Maribor 2015–2020 je izraz zavedanja, da je kultura priložnost Maribora za izhod iz dolgotrajnega razvojnega zastoja. To izhaja iz njene povezovalne moči, odprtosti do sprememb in zavezanosti skupnemu dobremu.

Omogočimo novim generacijam mariborskih kulturniških upornikov in aktivistov, da ostanejo živeti in ustvarjati v Mariboru, in se mogoče izborijo za vse tisto, za kar se mi nismo. Tudi za ustreznejši in učinkovitejši Lokalni program za kulturo. Če ne letos, pa čez 4-5 let (upajmo, da ne čez 8-9 let, kolikor smo čakali novega direktorja Urada za kulturo in mladino), z novimi sogovorniki in novimi odločevalci.

Upajmo, da prihodnji odločevalci ne bodo imeli, tako kot vsi dosedanji, polna usta kulture in kreativnosti, in se odločali v našem imenu, brez dialoga, brez soodločanja, brez razumevanja naših osnovnih potreb.

Za kulturo!

Naj zveni (ponovni) boj za kulturo z dvignjeno pestjo, na lokalnem razsulu in pogorišču pregorelih, izgorelih, obupanih, sestradanih, preslišanih, sistemsko prežvečenih in izpljunjenih neimenovanih junakov in junakinj mariborske kulture, z vsemi osnovnimi in podpornimi poklici vred, ki si s strani lokalne kulturne politike želimo samo vzpostavljenega sistema, ki bo omogočil osnovne pogoje za naše življenje in delo v Mariboru.

“Za kulturo!”

objavljeno v časniku Večer, 11.5.2021

Sorodni zapisi