Tanja Cvitko

Pred trinajstimi imi leti mi je nekdanja šefica v javnem zavodu s področja kulture, kjer sem začasno delala kot administratorka (“deklica za vse”), povedala, naj se ne družim s kulturniki, ker ne bom prišla do kruha. Srčno sva se nasmejali.

To je bilo obdobje, ko je kulturi, v primerjavi z današnjimi časi, pravzaprav šlo zelo dobro, če ne celo odlično. Bližala se je Evropska prestolnica kulture 2012, bili smo polni velikih in majhnih projektnih idej, navdušenja, optimizma, mariborske pozitive in upanja v prihodnost. Tiste energije in zagona, ki nas je pozneje združevala pod sloganom Maribor Is The Future. Spominjamo se ga z grenkokislim nasmehom, mogoče pa ga še kdo uporablja z iskricami v očeh in s pestjo v zraku.

Tisti Nekdo, ki je bolj počasen, in med zadnjimi zašteka vic.

Po slabih sedemnajstih letih prekarskega dela v kulturi, od ljubiteljskega društva do knjižnega in glasbenega založništva, mladinske, medijske in festivalske produkcije ter organizacije dogodkov v večinoma nevladnem sektorju lahko rečem le, da je takratna šefica imela prav.

Sojenje mariborski čarovnici Kulturi

Konec septembra se je v (novem) Sodnem stolpu v organizaciji Zavoda PIP zgodilo dolgo pričakovano srečanje mariborskih kulturnih nevladnikov z (novimi) lokalnimi odločevalci za področje kulture, ki nam pripravljajo dolgo pričakovani (novi) Lokalni program za kulturo.

Naj bi ga imeli že lani, ampak pustimo podrobnosti, tudi (novega) direktorja Urada za kulturo in mladino smo čakali 8 let. Ne želim zveneti preveč grenko in ubijati (novega) navdušenja in iskric (novega) upanja za (Novi) Maribor, čeprav mi slutnja v starih kosteh sporoča, da se je v Sodnem stolpu Kulturi sodilo kot čarovnici. “Sodniki” so bili tam, udeležba nevladnega kulturnega sektorja pa je bila slaba glede na številke iz evidenc (AJPES, Ministrstvo za kulturo), v katerih se nahajajo predstavniki relevantne ciljne skupine.

Pa vseeno. Prišli so tisti, ki jim je mar in bi radi v (novem) krogu bili slišani in vključeni.

Cenjeni županstvo in lokalni odločevalci za področje kulture, z Odborom za kulturo in s strokovnimi komisijami za področje kulture vred – kako jim boste (tokrat) dokazali, da so pomembni? Kako jim boste (tokrat) omogočili soodločanje in vpliv na krojenje mestne kulturne politike? Kako boste obdržali njihov odziv in (neplačani) časovni angažma?

Menim, da nekaj narisanih skupnih miselnih vzorcev ob (novem) izumljanju tople vode, ne bo dovolj. Kako boste z njimi aktivno sodelovali? Vzajemno in dvosmerno. Taktično, v luči prihajajočega (novega) volilnega leta. Krepitev civilne družbe, volilnega telesa – če želite, je povsem druga stvar kot piarovske taktike in strategije.

Neovrednoteno brbotanje

Nekaj mesecev nazaj je v lokalnih medijih završala višina plače vodje kabineta župana. Župan je odgovoril, da sistemske okoliščine to omogočajo in je ljudi potrebno nagraditi za uspešno delo. Župan, ali ste vedeli, da VAŠE komisije (saj ste jih vi imenovali) prijaviteljem kulturnih projektov (tistih projektov, za katere ste sami pred kratkim izjavili, da “brbotajo” v vašem in našem mestu) ob ocenitvi stroškovnikov očitajo previsoke honorarje?

Za projekte v povprečni vrednosti 2-5 tisoč evrov, ki vključujejo številne izvajalce in podizvajalce, seveda honorirane, saj je pošteno opravljeno delo potrebno pošteno plačati, kajne? Za sorodne projekte, kot jih zaposleni v javnih zavodih s področja kulture izvajajo znotraj svojih služb, si neodvisni producenti ne smemo ovrednotiti urnih postavk?

Sicer pa, imate prav. Standardna kulturna ponudba javnih zavodov je za Mariborčane povsem dovolj. Povprečni Mariborčan obišče Tadeja Toša in Dubioza Kolektiv na Festivalu Lent, se z otroki sprehodi po Artkampu, morebiti si ogleda Operno noč, zagotovo pa zavriska na Martinovanju in spije obveznega kuhančka na Čarobnem decembru. Nič ni narobe s tem.

Narobe je, ker ga ne znamo zainteresirati do konzumiranja (tudi) nadstandardne mestne kulturne ponudbe. Njega in turista, o katerem se tako radi pogovarjamo in bi ga radi zadržali v Mariboru več kot eno nočitev.

Neodvisni producenti in naše brbotanje

Nadstandardno kulturno ponudbo ustvarjamo nevladniki (med ostalim) s pomočjo programskega in projektnega kulturnega razpisa, samostojno, povezano, ali v sodelovanju z javnimi zavodi, drugimi nevladniki, samozaposlenimi in drugimi. Naša ponudba je tista, s katero se, ob ignoranci mesta, poskušamo preživljati. Ob vsakoletnih ponižanjih, ki jih doživljamo v obrazložitvah s strani strokovnih komisij. (O grožnjah kdaj drugič.)

Je res tako težko mestno “brbotanje” in odobrene prijavitelje na projektni in programski kulturni razpis, ki zaradi izpolnjevanja javnega interesa za kulturo omogočamo javno izvedbo naših dogodkov, povezati s portalom Visit Maribor, ki ga pogugla vsaki turist?

Je težko omogočiti angleške in nemške prevode za npr. spomladanske dogodke, jesenske dogodke? Koliko zaposlenega kadra premore Zavod za turizem Maribor, ki naj bi se ukvarjal s tem? Se opravičujem. Zagotovo trdo delajo in so korektno sistemsko plačani za količino učinkovitega dela, ki ga opravijo.

Ne čudite se, ko se kulturniki transformiramo v sarkastične in cinične komentatorje, pa ne zato, ker nismo “pri koritu” ali smo nevoščljivi nekomu, ki si je znotraj sistema omogočil varno eksistenco z vsemi bonitetami redno zaposlenega. Pa če gre za vodjo kabineta župana ali poklicne kolege, ki so eksistenčno varno zasidrani z zaposlitvami za nedoločen čas v javnih zavodih, še posebej, če so nekoč bili nevladniki in prekarci.

Cinični in ogorčeni smo zato, ker bi nam že MAJHNE sistemske spremembe lokalne kulturne politike s poudarkom na razpisih, olajšale delo in življenje, na primer:

• pravočasni razpisi za področje kulture,
• neodvisne komisije in / ali neodvisni sistem ocenjevanja projektov,
• skrajšani in transparentni postopki ocenjevanja,
• javna objava povzetkov projektov in povzetkov obrazložitev v izogib klientelizmu,
• prevzemanje odgovornosti z imeni in priimki,
• kontinuirane izboljšave v vsakem razpisnem krogu.

Letošnji izplen projektnega razpisa za področje kulture: 79 lokalnih, mariborskih projektov v javnem interesu, v skupni vrednosti 270.000 evrov.

Mesto pa (še vedno) ne ve, kaj naj si z njimi počne.

Razen, če je zares treba rušiti župana, kar se je, ironično, zgodilo ravno v letu Evropske prestolnice kulture 2012, česar kulturniški Maribor ne pozablja.

objavljeno v časniku Večer, 25.10.2021

Sorodni zapisi