“Če mi še enkrat pošlješ dokument v tem formatu, te ubijem,” se je direktor zakrohotal ne zavedajoč se, da je žal nasmejal le sebe. Saj vendar vsak normalen človek ve, da nikoli ne bi dobesedno ubil sodelavke zaradi neustreznega formata datoteke.
Saj vendar vsak normalen človek ve, da vulgarno navijaško skandiranje na južni tribuni Ljudskega vrta ne pomeni dobesednega poziva h genocidu Ljubljančanov. To je zgolj navijaška folklora in tradicija.
Saj vendar vsak normalen človek ve, da župan drugega največjega mesta v Sloveniji, ki je izven županske funkcije tudi oče, nikoli ne bi verbalno in fizično obračunaval z nezrelimi najstniki, če si tega ne bi zaslužili zaradi domnevnega vandalizma.
Kajne?
“Moja odgovornost in dolžnost je skrb za občane.”
V nobenem izmed primerov ne gre za pretiravanje, preobčutljivost, dramatiziranje ali osamljene incidente, ki niso vredni naše pozornosti, saj se neprimerno vedenje omenjenih nasilnežev ni zgodilo prvič – spomnimo se skuterista z Glavnega trga, ki ga je župan »vzgojno« prijel za roko in mu, izven vseh svojih pristojnosti, odvzel ključe vozila.
Županovo javno vedenje, zakrito s piarovsko fasado Moja odgovornost in dolžnost je skrb za občane, se stopnjuje v obliki nedopustnih vzorcev komunikacije in obnašanja, ki jih je potrebno ostro obsoditi in prekiniti.
(Lj)ubil te bom, zmagovalni plakat Plaktivata 2018
Žirija inštituta TAM-TAM je v letu 2018 za zmagovalni plakat enajstega natečaja za oblikovanje mestnega plakata Plaktivat izbrala delo z naslovom »Ljubil te bom«, ki smo ga videvali tudi na mariborskih ulicah. Komunikacijsko plakatno akcijo, ki je z mestnimi plakati opozarjala na problematiko nasilja nad ženskami, so zasnovali z Društvom SOS telefon.
Agencija Formitas s kreativnim direktorjem Blažem Ritmaničem je najbolj prepričala žirijo s svojim glasnim plakatom, kjer črki L in J zakriva ljubezenski simbol. Preostanek stavka z izrecno morilsko namero nosi vidni podnapis Vse se začne z besedami. Tudi nasilje.
Plakat nas opozarja, da dobri nameni, med njimi tudi ljubezen, nikoli ne obvarujejo pred najhujšim možnim tragičnim izidom. Ravno zato so toliko bolj nujne pravočasne reakcije, prepoznavanje in strogo obsojanje vseh vrst nasilja, v zasebni in javni sferi.
Nasilje s pozicije moči
Ne vidim razlike med menedžerjem, ki zaradi pomanjkanja komunikacijskih veščin izvaja psihično trpinčenje in mobing sodelavcev in sodelavk, razrednim nasilnežem (bullyjem), ki se spravlja na fizično šibkejše sošolce in sošolke, družinskim pretepačem, ki med štirimi stenami terorizira družinske člane, ki ga “provocirajo” ali županom, ki pod masko “dobronamernih opozoril” razglablja s skupino razgretih petelinčkov na teniškem igrišču.
Kdo izmed naštetih je največji petelin?
Preprečevanje verbalnega nasilja je možno le s sporočili z ničelno toleranco do nasilja, z jasnim, vidnim, glasnim in doslednim obsojanjem okolice, ki pa ne vključuje uporabe povratnega nasilja. Oseba, ki ni zmožna reagirati drugače in prekiniti nasilni cikel, se mora naučiti konstruktivnih veščin interakcij s svojo okolico in samokritično, s samorefleksijo prevetriti svoje vzorce obnašanja. Še posebej, če z osebnimi prepričanji opravičuje svoje nasilne odzive.
Odrasle osebe po svoji svobodni volji izbiramo svoj način komuniciranja in obnašanja. Nasilno vedenje je izbira, za katero je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča. Ne “tisti drugi”, ki je “začel” ali druge zunanje okoliščine. (Uničevali so javno lastnino. Moral sem., pravi župan.)
Ne pozabimo, da je verbalna ali fizična agresija tragičen izraz nezmožnosti ustrezne in učinkovite komunikacije, nemoči, frustriranosti ali razdraženosti. Govorimo o čustveni nestabilnosti, ki je kot faza v čustvenem razvoju značilna za najstnike, ki so ravno zato nagnjeni k nepremišljenem obnašanju. Odrasli smo tisti, ki jim moramo biti vzorniki z lastnim zgledom, brez pretiranega moraliziranja s pozicije avtoritete ali moči.
Neandertalska pobalinskost
V razmislek vsem, ki se niti ne zavedajo svojega nasilnega vedenja, opozorim še na vseprisotno primitivno neandertalsko brutalnost, pogosto zakrito pod fasado mačizma, ki je oblikovana kot nezrelo, “duhovito” pobalinstvo. Če smatrate, da ob svojih sporočilih morate dodati pripis:
»Za vsak slučaj: hecam se, da se razumemo.«
ste s kritično samorefleksijo na dobri poti, saj ugotavljate, da ste verbalni nasilnež. Ne nazadnje poznamo definicijo iz spletnega slovarja urbanizmov, ki kot Schrödingerjevega primitivca opisuje osebo, ki žali in se odloča, ali se je “samo hecala” glede na zunanje odzive.
Poziv županu Arsenoviču k razmisleku o odstopu
Župan Arsenovič, s svojim avtoritarnim karakterjem in neustreznimi čustvenimi odzivi, s katerimi ste se pred nekaj dnevi spustili na nivo razpravljanja z nezrelimi mladeniči (pa četudi so oni začeli in so se do vas nesramno obnašali), ste pravzaprav vi sami osramotili mesto, v katerem naj bi bili vzor kulturnega obnašanja in vljudne komunikacije.
Osramotili ste Maribor pred meščani in meščankami, pred vašimi volivci in volivkami, pred otroci, najstniki in odraslimi. V lokalnih in nacionalnih medijih. Razmislite o dostojanstvenem odstopu z županske funkcije, kajti za vaše nasilje – ni opravičila.
objavljeno v časniku Večer, 22. 4. 2022
Sorodni zapisi
Ni predaje, 31 od 45! Ne pozabite na kulturo
Če so se županovi najtesnejši sodelavci zaradi nekajletne indoktrinacije znašli v paralizi duha in svobodne volje, tega ne gre trditi za večinsko sestavo v mestnem svetu. Tistih 31 ljudi, ki so s svojimi nedavnimi zahtevami dali težo napeti mestni politični klimi, razburjenju javnosti in investirali v izgradnjo zaupanja volilnega telesa.
Vsak dan slabši Maribor
Mestna struktura z avtokratskim županstvom je mesto v rekordno kratkem času spremenila v servisni aparat tržnega ekonomskega sistema. Ob tem je zanemarila socialno-čustveni vidik v vseh njegovih razsežnostih – od sobivanja, vključevanja, sodelovanja, solidarnosti in empatije do neizpolnjene osnovne naloge omogočanja dostojnega življenja za vse meščane in meščanke.
Drugi krog lokalnih volitev. Ni izbire. Ampak
Toti Maribor vidim kot razklano, shizofreno mesto z (vsaj) dvojno identiteto, s čemer ne bi bilo nič narobe, če s svojo štajersko trmo in pretiranim ponosom ne bi bil ujet v sistemskem ciklu ponavljanja zgodovinskih mestnih napak. V aroganco, cinizem in vse preveč prisotno bahavo objestnost »Kaj nam pa morejo?«
Zakaj ljudje ne sodelujejo? Ker ne zaupajo
Pomanjkanje zaupanja v izvajanje celotnega modela participativnega proračuna, od oddaje predlogov do izbranih predlogov za glasovanje in izglasovanih predlogov do občinske realizacije projektov ter transparentne komunikacije učinkov z javnostjo spodbuja pomisleke glede uporabne vrednosti projekta. Zaupanje v proces bi nedvomno ojačalo vključujoče sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki zaznavajo smernice razvoja.
Tanja Cvitko 