V participativni proračun Mestne občine Maribor so občani in občanke v letošnjem ciklu oddali porazno nizko število predlogov (273), kar je manjša udeležba od prejšnjega cikla (v letu 2020 oddanih 330 predlogov), ki je bil izpeljan v neugodnih pogojih koronskega leta.
Če iz dosedanjih izkušenj upoštevamo, da strokovna komisija (njeni člani poimensko niso javno znani), v glasovanje spusti približno tretjino predlogov, ki ustrezajo kriterijem, od le-teh pa občani izglasujejo dobro tretjino predlogov (prejšnji cikel: 44 izglasovanih predlogov), lahko za realizacijo v letih 2023-2024 predvidevamo zgolj približno 30 izglasovanih predlogov.
Če ob tem upoštevamo še županovo spretno plasirano (predvolilno) obljubo o milijonu evrov proračunskih sredstev za namen participativnega proračuna, ki ni imela učinka za zvišanje udeležbe, dobimo končni rezultat, ob katerem bi se morali resno zamisliti.
Pustimo ob strani mariborski in vseslovenski fiasko iz leta 2015 in obrnimo pogled v aktualni čas. Kaj bi lahko botrovalo zelo slabi udeležbi občanov in občank v obeh ciklih?
Zakaj angažirani spletni komentatorji na priljubljenem družabnem omrežju in v skupinah, ki so namenjene izkazovanju skrbi in interesa do lastnega mesta ne prepoznavajo pomembnosti in koristnosti modela participativnega proračuna kot medija za artikuliranje konstruktivnih mestnih pobud?
Ker ne zaupajo.
Kaj je participativni proračun in zakaj je pomemben
Participativni proračun je proces, ki vključuje občane in občanke v odločanje o porabi občinskih proračunskih sredstev in jim omogoča, da občini v izvedbo predlagajo projekte, ki jih smatrajo za pomembne in potrebne v svojem okolju. Istočasno ravno občani in občanke odločajo o izvedbi predlogov, saj zanje glasujejo.
Čeprav je v svoji osnovi orodje neposredne demokracije, slaba udeležba pri oddaji predlogov in glasovanju izkazuje pomanjkanje prepoznavanja uporabnosti za lokalno okolje, pušča grenak priokus in dvome o obstoječih vodilnih strukturah mesta ter zahteva nove prijeme za krepitev vloge občanov in občank v procesih mestnega soodločanja.
Zdi se, da je obravnava vprašanj, kdo ima koristi od participativnega proračuna, zakaj naj bi jih imel in kako jih bo prepoznal, ključnega pomena za nosilce projekta, ob tem pa zagotovilo, da je celotni proces transparenten, ustrezno komuniciran in vreden tega, da mu občani posvetijo svoj dragoceni čas.
S pravilnimi in učinkovitimi prijemi zagotavljanja intenzivne in redne oblike skupnostnega soodločanja tudi izven okvirjev participativnega proračuna je občanom delegirana moč, ki se je mogoče niti ne zavedajo in skozi katero lahko uveljavijo svoj prispevek k mestotvornosti.
Zaupanje kot ključen element
Pomanjkanje zaupanja v izvajanje celotnega modela participativnega proračuna, od oddaje predlogov do izbranih predlogov za glasovanje in izglasovanih predlogov do občinske realizacije projektov ter transparentne komunikacije učinkov z javnostjo spodbuja pomisleke glede uporabne vrednosti projekta.
Zaupanje v proces bi nedvomno ojačalo aktivno vključujoče sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki raziskujejo in objavljajo analize, smernice, zaključke in priporočila na osnovi dobrih praks iz drugih mest, izpostavljajo problemska področja in zaznavajo nastajajoče smernice razvoja. Običajno so najboljši participativni procesi tisti, ki jih ustvari angažma od spodaj navzgor, zato ne bi bilo narobe razmisliti o drugačni obliki opolnomočenja in predaji vodenja procesa neinstitucionalni (nevladni) skupini ali združenju, ki že ima zaupanje javnosti.
Upravljanje s pričakovanji angažiranih članov skupnosti mora biti izpeljano s proaktivno preglednostjo in odprto komunikacijo o konkretnem vplivu in oprijemljivih učinkih njihovega sodelovanja. To je eden izmed korakov k izgradnji dolgoročnega zaupanja in motivacije meščanov in meščank.
Učinki skupnostnih projektov
Skupnostno naravnani procesi imajo, poleg kolektivnih učinkov “v dobrobit mesta”, tudi osebne in individualne učinke. Ljudje se naučijo sodelovati, postanejo bolj zaskrbljeni zaradi javnih vprašanj, gojijo državljansko kulturo in pospešujejo demokratizacijo družbe.
Po drugi strani se izvajalci morajo naučiti sodelovanja z meščani in prepoznati participativni proračun kot orodje mesta pri izobraževanju o delovanju lokalne uprave, vključevanju in krepitvi vloge skupnosti za prevzem soodgovornosti za mestna vprašanja. Vprašati se morajo, kako lahko proces participativnega proračuna pomaga ljudem razvijati odnos do lastnega mesta do te mere, da ga bodo pripravljeni prepoznati in sodelovati pri soodločanju.
Seveda s predpogojem, da si tudi mestni odločevalci želijo mesto po meri meščanov in meščank in ne zgolj po meri avtokratične majhne skupine s sedežem v kabinetu župana.
Komunikacija participativnega proračuna z javnostjo
Če si želimo takšne popularnosti participativnega proračuna kot je popularnost MBajka, se moramo naučiti boljše komunicirati njegovo uporabnost. Mogoče ni dovolj povedati le, da izboljšuje kakovost življenja v soseskah. Mogoče niso dovolj pompozne tiskovke, duhoviti videoposnetki na nivoju humorja reporterja Milana, kjer si naključni mimoidoči lomijo jezik z izgovorjavo “participativni proračun”, ali številne prazne pisarne in neobiskane delavnice za pomoč občanom pri oddaji predlogov.
Tako kot pobudniki izglasovane in realizirane projekte s ponosom jemljejo kot svoje, tako tisti, ki so se angažirali in njihovi predlogi niso prišli v glasovalni bazen niti niso bili izglasovani, izgubijo proaktivni interes nadaljnjega sodelovanja. Ironično pa je, da bi ravno s temi ljudmi bilo potrebno ohranjati mestotvorne odnose za nadgradnjo njihovega zanimanja in angažmaja. Mogoče celo z vzpostavitjo javne baze aktivnih meščanov, ki opažajo in se angažirajo glede problemov in izzivov v svojih soseskah.
Tistih mestotvornih posameznikov, ki samoiniciativno opravljajo vlogo mestnih četrti in krajevnih skupnosti.
Pa vendar. Sodeluj
Če se do zdaj še nismo, se občani in občanke s stalnim bivališčem v Mestni občini Maribor 1. oktobra registrirajmo v aplikacijo in glasujmo za nam všečne predloge, ki so jih oddali naši someščani in someščanke. Zakaj?
Ker je, kljub temu, da živimo v mestu številnih izgubljenih priložnosti, vseeno vredno sodelovati.
Čuj, sodeluj.
objavljeno v časniku Večer, 25.7.2022
Sorodni zapisi
Drugi krog lokalnih volitev. Ni izbire. Ampak
Toti Maribor vidim kot razklano, shizofreno mesto z (vsaj) dvojno identiteto, s čemer ne bi bilo nič narobe, če s svojo štajersko trmo in pretiranim ponosom ne bi bil ujet v sistemskem ciklu ponavljanja zgodovinskih mestnih napak. V aroganco, cinizem in vse preveč prisotno bahavo objestnost »Kaj nam pa morejo?«
Vsak dan slabši Maribor
Mestna struktura z avtokratskim županstvom je mesto v rekordno kratkem času spremenila v servisni aparat tržnega ekonomskega sistema. Ob tem je zanemarila socialno-čustveni vidik v vseh njegovih razsežnostih – od sobivanja, vključevanja, sodelovanja, solidarnosti in empatije do neizpolnjene osnovne naloge omogočanja dostojnega življenja za vse meščane in meščanke.
Ni predaje, 31 od 45! Ne pozabite na kulturo
Če so se županovi najtesnejši sodelavci zaradi nekajletne indoktrinacije znašli v paralizi duha in svobodne volje, tega ne gre trditi za večinsko sestavo v mestnem svetu. Tistih 31 ljudi, ki so s svojimi nedavnimi zahtevami dali težo napeti mestni politični klimi, razburjenju javnosti in investirali v izgradnjo zaupanja volilnega telesa.
Ni opravičila. Pika
Saj vendar vsak normalen človek ve, da župan drugega največjega mesta v Sloveniji, ki je izven županske funkcije tudi oče, nikoli ne bi verbalno in fizično obračunaval z nezrelimi najstniki, če si tega ne bi zaslužili zaradi domnevnega vandalizma. Kajne?
Tanja Cvitko 