“Vsekakor je ta strokovna komisija posvetovalno telo, ne pa nekdo, ki bo v naprej napisal, kaj bo to mesto delalo ali ne bo delalo. (…) Da ni bilo cenzure, ampak je bila recenzija, ker ni skladno s celovito sliko razvoja mesta Maribora.”
je na 36. redni seji MS MOM odgovoril župan na vprašanje mestnega svetnika Željka Milovanovića o cenzuri tematike Pekarne iz osnutka strategije za področje kulture.
Kdo je narisal “celovito sliko” razvoja mesta, se sprašujem pri tem. Kdaj? Kaj s(m)o uporabniki mesta, meščani in meščanke, prispevali k njej? Kje jo lahko vidimo? Kako je možno, da trenutni župan, ki pooseblja mestne odločevalce, ni zmožen doseči niti mestnega razvojnega konsenza niti osnovne samokritike pri vodenju mesta?
Konstruktivni dialog ne pomeni vzajemnega prepričevanja “jaz imam prav in ti nimaš”, saj takšna komunikacijska drža zapira prosto pot posamezniku, da bi sploh kaj spregovoril, vprašal ali ponudil mnenje. Za slikovit odgovor sebi in vam najlažje ilustriram s citatom Tadeja Trohe, znanstvenim sodelavcem na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU ob njegovi zapustitvi delovne skupine za družbene in komunikacijske vidike v sklopu posvetovalne skupine pri NIJZ:
Pred seboj imamo politiko, ki stroko posluša na način, kot šef posluša sugestije svojega podrejenega: če so mu všeč, si jih prisvoji, če mu niso, jih odpravi kot nerelevantne.
Bojkot lokalnih volitev
Nizka volilna udeležba v Mariboru, nižja od slovenskega povprečja, ni nič novega, je le ponovni pokazatelj mestne apatije, ignorance, otopelosti in celo izgorelosti volilnih upravičencev. Se spominjamo grafita Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane?
Posledica takšne (naveličane) cinične racionalizacije, fatalizma in izogibanje lastnem prevzemu mestotvorne odgovornosti je ohranitev varnega statusa quo, kjer se spremembe pač nikoli ne bodo zgodile. Bojkot volitev del civilne družbe vidi kot edini način odpora, saj ocenjujejo, da (ne)udeležba nima nobenega vpliva na njihovo vsakdanje življenje, da ni smiselna niti pomembna. Če pa še dodamo skoraj absolutistično, nedemokratično, ne-participatorno, menedžersko (“direktorsko”) vodenje mesta, dobimo jasne rezultate lokalnega volilnega telesa.
Mariborska dvojna identiteta
Toti Maribor vidim kot razklano, shizofreno mesto z (vsaj) dvojno identiteto, s čemer ne bi bilo nič narobe, če s svojo štajersko trmo in pretiranim ponosom ne bi bil ujet v sistemskem ciklu ponavljanja zgodovinskih mestnih napak, v aroganco, cinizem in vse preveč prisotno bahavo objestnost “Kaj nam pa morejo?” To je identično pljuvanju v lastno (mestno) skledo in nedvomno povzroča apatijo tistih preslišanih in izločenih, ki brez fige v žepu in osebnih interesov pač “niso zraven” v političnih igrah vodenja mesta in delitve funkcij ter položajev.
Lokalna volilna neudeležba je tako eden izmed simptomov tragikomičnega mestnega teatra, ki svoj vrhunec vsakič doživlja v predvolilnih obdobjih z rekordno visokim številom županskih kandidatov in njihovih bizarnih komunikacijskih kampanjah na izpostavljenih medijskih odrih.
Maribor Is The Future
Pomanjkanje kritične mase aktivnih meščanov in meščank, ki volitve smatrajo za relevantne v demokratični družbi in imajo ne samo razvit občutek odgovornosti do družbe in mesta, ampak Maribor vidijo kot “mesto prihodnosti”, se izkazuje v pasivnem uporu kot načinu izražanja nezaupnice mestnim odločevalcem. Volitve so ultimativen način za izražanje volje občanov in občank, vendar z nizko udeležbo pravzaprav odloča – manjšina. Saj ni čudno, da so izvoljeni kandidati trmasti, arogantni, cinični, samovšečni in samozadostni, saj so znotraj sistema volitev dosegli ravno dovolj podpore.
Kaj pa, hm, “celovita slika” volilne udeležbe?
Dejstvo je, da Mestna občina Maribor na nikakršen način ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, saj ne neguje občutka vključenosti občanov in občank skozi cel čas trajanja mandatov, in jih obravnava zgolj kot priročno statistiko v volilnem telesu. Pri pomanjkanju mestotvorne zavesti pa smo tukaj, kjer smo. Ali, če želite, v priljubljenem štajerskem argu: Takle mamo.
Kakšna je torej prihodnost (vizija) Maribora, ki ga tako radi častimo pod sloganom Maribor Is The Future? Ne vem. Naj bi jo ustvarjali vsi meščani in meščanke – skupaj. Pa četudi se sliši še tako naivno ali celo – “mokrocveteče”.
Popolnoma iskreni odgovor “Ne vem.” je odgovor, ki bi si ga želela pogosteje slišati od kakršnihkoli odločevalcev (“direktorjev”) in ljudi sorodnih vodilnih karakterjev na mestnih funkcijah, ki so zmotno prepričani, da nam s pozicije moči lahko z zmagoslavnim pokroviteljskim nasmeškom servirajo instantne rešitve za kompleksne mestne probleme in nas samovšečno izključijo iz procesa soodločanja.
Ne uveljavljam volilne abstinence in kot redna volivka v Mestni občini Maribor s svojim nepomembnim enim glasom v drugi krog lokalnih županskih volitev vstopam s prezirom, gnusom, ogorčenjem in globokim razočaranjem. Vstopam pa le, za razliko od večine volilnih upravičencev, ki jim je popolnoma vseeno ali pa svojo politično nepokorščino racionalizirajo znotraj lastnih trdnih načel in jo označujejo za legitimno politično izbiro.
Vstopam zaradi – ampak.
objavljeno v časniku Večer, Sobotna priloga, 26.11.2022
SORODNI ZAPISI
Zakaj ljudje ne sodelujejo? Ker ne zaupajo
Pomanjkanje zaupanja v izvajanje celotnega modela participativnega proračuna, od oddaje predlogov do izbranih predlogov za glasovanje in izglasovanih predlogov do občinske realizacije projektov ter transparentne komunikacije učinkov z javnostjo spodbuja pomisleke glede uporabne vrednosti projekta. Zaupanje v proces bi nedvomno ojačalo vključujoče sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki zaznavajo smernice razvoja.
Vsak dan slabši Maribor
Mestna struktura z avtokratskim županstvom je mesto v rekordno kratkem času spremenila v servisni aparat tržnega ekonomskega sistema. Ob tem je zanemarila socialno-čustveni vidik v vseh njegovih razsežnostih – od sobivanja, vključevanja, sodelovanja, solidarnosti in empatije do neizpolnjene osnovne naloge omogočanja dostojnega življenja za vse meščane in meščanke.
Ni predaje, 31 od 45! Ne pozabite na kulturo
Če so se županovi najtesnejši sodelavci zaradi nekajletne indoktrinacije znašli v paralizi duha in svobodne volje, tega ne gre trditi za večinsko sestavo v mestnem svetu. Tistih 31 ljudi, ki so s svojimi nedavnimi zahtevami dali težo napeti mestni politični klimi, razburjenju javnosti in investirali v izgradnjo zaupanja volilnega telesa.
Ni opravičila. Pika
Saj vendar vsak normalen človek ve, da župan drugega največjega mesta v Sloveniji, ki je izven županske funkcije tudi oče, nikoli ne bi verbalno in fizično obračunaval z nezrelimi najstniki, če si tega ne bi zaslužili zaradi domnevnega vandalizma. Kajne?
Tanja Cvitko 