Tanja Cvitko

Festivalska cesta je najboljša!

V predlentovskem času, ko sta mariborsko kulturno senzibilno občinstvo prebudila festivala uprizoritvenih umetnosti Prestopi in Borštnikovo srečanje ter ga skupaj z drugimi junijskimi mestnimi festivali pripravila na festival festivalov, se je sosednji Zagreb za poletno festivalsko sezono segrel s tradicionalnim uličnim festivalom Cest is d’Best.

Opredeljuje se kot najstarejši hrvaški ulični festival, po mladosti primerljiv z vsebinsko najbližjo slovensko sorodnico, festivalsko uličarko Ano Desetnico.

Neprekinjenih 27 let praznovanja uličnega izraza

Nemogoče se je upreti vabilu organizatorjev, ki nas poziva, naj oblečemo frak, trenirko, kopalke, kopalni plašč, naj pobarvamo lase na modro, rumeno, zeleno, rdeče, naj vzamemo otroke, ženo, moža, sosede, taščo (če že moramo) in prijatelje. Naj pustimo avto doma in se usedemo na kolo, skiro, naj pridemo rolkat, spit pivo, grizljat pokovko ali se posladkat s sladkorno peno.

Kot nekoč trubadurji na mestnih trgih, tudi organizatorji razglašajo, da prinašajo smeh in dobro voljo vsem: otrokom, zaposlenim, brezposelnim, klovnom, sindikalcem, študentom, upokojencem, trobentačem, tujcem, domačinom, hedonistom, idealistom, ekologom, lokalpatriotom, športnikom, glasbenikom, igralcem, filozofom, plesalcem, glasnim in tihim. Tistim, ki jim ploskajo in tistim, ki jim žvižgajo…

Tradicionalni zagrebški ulični festival, ki promovira kulturni izraz na ulici, sta leta 1997 v skladu z evropsko urbano tradicijo ustanovila še vedno nastopajoča ulična glasbenika Zlatko Petrović – Pajo in Miran Hadži Veljković – Hadži.

Žanrsko raznoliki koncept ga bogati z različnimi programi ulične kulture, kot so gledališki (ulično gledališče), glasbeni (ulični koncerti), plesni (nastopi in plesni večeri pod zvezdami), likovni (razstave v javnem prostoru), duhovito športni (zabavna tekmovanja) in otroški (izvirne delavnice).

Dirka natakarjev z velikimi pivi na pladnju, najpočasnejši mestni kolesar, potepuški ulični klavir, tradicionalna dirka uličnih smetarjev na triciklih, privlačne umetniške instalacije in ulične intervencije (obarvanje pločnikov) ter hudomušne ustvarjalne delavnice na odprtem (izdelava pit iz blata, ustvarjanje festivalskih zastavic) so le del njegove dolgoletne tradicije.

Opredeljuje ga javna odprtost in aktivnosti za vse generacije, brezplačnost vseh delov programa in s tem brezmejna dostopnost za vse tiste, ki iz različnih razlogov ali zadržkov ne zahajajo v zaprta kulturna prizorišča.

Z leti je postal pomemben mednarodni dogodek, ki skupaj s svojimi gosti deluje kot katalizator igrivosti zagrebških ulic in trgov, s svojo festivalsko razposajenostjo pa magnetno privlači mimoidoče, domačine in turiste.

Pomen uličnih umetniških festivalov za mesto

Ulica ima svojo moč, tam je doma akcija, in tisti, ki znajo to moč mobilizirati in usmeriti, imajo odprte marsikatere možnosti: od množičnih demonstracij do uličnih gledališč. Ulični festivali mesto spreminjajo v kulturno prizorišče, v simbolni javni prostor, ki se ustvarja skozi ulične vsebine in useda v kolektivni spomin ljudi. S tem, ko se odvija na ulici, spreminja njeno namembnost, pretvarja jo v javni oder ali javni kulturni forum.

Povedano drugače: ker dopušča sodelovanje v javnem in družbenem življenju, brez segregacije določenih slojev ljudi, je ulični festival nujen za delovanje demokratičnih načel družbe.

Ulična kultura je v tem smislu najbolj demokratična oblika umetnosti, saj privablja občinstvo, ki navadno ne obiskuje kulturnih prireditev v zaprtih hramih kulture. Ljudje so med festivalom sproščeni in bolj mobilni, sprehajajo se z enega dogodka na drugega, več doživijo in se notranje bogatijo, kar je v kulturi najpomembnejše.

Ulični umetniški festivali dihajo z mestom, prilagojeni so mestu in ljudem v njem, njihovim načinom življenja, prioritetam, željam. Odpirajo prostor kulturne komunikacije med vsemi prebivalci, pa tudi pri oblikovanju politike javnega prostora, onkraj tržno usmerjenih interesov.

Mestu dajejo kulturno preobilje, ga zdrznejo iz vsakdanjega monotonega hitenja, s številnimi priložnostmi za ustvarjalne izvedbene presežke. Togi urbani prostor mesta spreminjajo v prostor nove scenografije.

Arhitektura mesta naenkrat oživi in dobi polnejši smisel, ulica postane oder, skupaj z vsemi prevoznimi sredstvi, pešci, kolesarji, večjimi in manjšimi smetnjaki ter ulično umazanijo.

Prav to dejstvo, da je velemesto s svojimi (vz)trajnimi nevšečnostmi vred lahko tudi nekaj duhovitega, izvirnega in prijetnega, ulični umetniški festivali izkoriščajo za svoj osnovni namen – umetniško sprevračanje mestne vsakdanjosti. Ali ubijanje mestnega dolgčasa, če vam je ljubše.

4 dnevi, 400 ur, 400 nastopajočih

Z besedami organizatorjev se je v štirih festivalskih uličnih dneh izpeljalo več kot 400 ur programa z več kot 400 nastopajočimi iz vsaj 12 držav.

Spremljanje festivalskega programa v celoti je v skladu z natrpanostjo dogodkov bilo vnaprej obsojeno na propad, mogoče le malenkost olajšano s ponovitvijo nastopov uličnih gledališčnikov na različnih lokacijah, ob različnih urah dneva. Glavno festivalsko prizorišče je bil park Zrinjevac, z delom aktivnosti na Cvjetnom trgu in okoliških ulicah.

Letošnji program je odprla že tradicionalna dirka uličnih smetarjev na trikolesnikih okoli fontane Manduševac na Trgu Bana Jelečića. Fantastično športno strast, energijo, privoščljivo kolegialno tekmovalnost in tisti spremljajoči glasni, »vatreni« navijaški duh, kot ga imajo le »kockasti« hrvaški navijači, si lahko le predstavljate.

Program na festivalsko okrašenem Zrinjevcu je bil – živi cirkus! Poln številnih likovnih delavnic, igralnic, cirkuških točk, otroških predstav, nastopov večjih in manjših lokalnih zborov, prikupnih manjših koncertov in neizogibnega druženja na travi.

S čim so nas zabavali? S klasičnimi otroškimi predstavami predelav klasikov, od Rdeče kapice do Ježeve hišice Branka Ćopića. Klovni, burkeži, akrobati, žonglerji in čarovniki so nam postregli s čarovnijami, milnimi mehurčki, komično klovnovsko nespretnostjo in impresivnimi veščinami v zraku. S pomočniki iz publike vred.

Glasbeno plesni program je vključeval nastope lokalnih zborovskih in plesnih skupin, od predšolskih zagrebških angelčkov, prikupnih deklic v roza krilih, ki so raztopile marsikatero srce, do šolskih pevskih zborov in veteranskih ljubiteljskih mešanih pevskih zborov.

Plesne šole, klubi in posamezniki so poskrbeli za razgibano plesno večerno vzdušje pri paviljonu, s salsa, swing in drugimi plesi, ki so publiko tako začarali, da so se tudi brez znanja plesnih korakov mehko zazibali.

Iz večernega koncertnega programa izpostavljam zagrebškega glasbenika, žanrskega predstavnika nekoč popularnega novega vala z imenom Max Juričić in njegovo relativno svežo glasbeno zasedbo Plesač sporog stepa. Gospod, ki je dolgoletna glasbena stalnica, je kljub svojim glasbenim začetkom v prvotni postavitvi Azre vedno ostal v ozadju zagrebške in hrvaške glasbene scene.

Nosilec uličnega umetniškega likovnega programa je bila tradicionalna enodnevna festivalska aktivnost z naslovom Pastelizacija pločnika.

Vsaj 67 prijavljenih umetniških duš je prejelo svojih 1,5 kvadratna metra pločnika, komplet pastel ali kred ter umetniško svobodo za asfaltno poslikavo. Začasna galerija na prostem se je z ustvarjalnimi umetniki vred raztezala na skoraj 150 promenadnih metrih vzdolž parka Zrinjevac in s svojimi izvirnimi deli ustavljala korake tisočih mimoidočih.

Zreli, a še vedno igrivi festivalski sosed

Festival Cest is d’Best je skozi svojo zavidljivo zgodovino 27 let prestal različne oblike izvedb. Od vizualno spektakularnih cirkuško-akrobatskih nastopov na Trgu bana Jelačića in vse do množično obiskanih koncertov popularnih tujih in hrvaških izvajalcev.

V zadnjih letih je ugotovil, da je primarno uličarskega karakterja, zato je festivalsko spektakularnost prepustil drugim mestnim festivalom. Če lokalno prebivalstvo uživa v ulični skromnosti, se njihovega navdušenja nalezejo tudi obiskovalci mesta.

Kot festivalski veteran si (več) ne dela razvojnih utvar, njegove ambicije ne vključujejo še več obiskovalcev, še več programa, še več festivalskih dni, kvečjemu kakšno (spontano) mestno lokacijo več.

Ne razglablja o svoji viziji, poslanstvu, namenu, strategijah in ciljnih skupinah. Ne podaja svoje zavidljive festivalske zgodbe in bogate zgodovine. Ne promovira se s svojimi dosežki in presežki. Je kredibilno uličarski (ali, če želite, klošarski, v najbolj pozitivnem možnem kontekstu), neobičajno običajen, preprost, skromen, spontano naključen, predvsem pa skupen in skupnostni, od mesta – meščanom, s kontinuirano podporo mesta in mestne turistične organizacije.

Pravzaprav je še več kot zgolj “oživljanje ulic in trgov”, saj so ulice metropole že po svoji definiciji – žive. Njegova osnovna funkcija je v osmišljanju in raznovrstni umetniški vsebinski obogatitvi mestnega uličnega življenja in utripa.

Ali popestritvi rutinskega mestnega vsakdana z iskrenimi nasmehi, navdušenjem, dobro voljo, otroško igrivostjo in klovnovsko nagajivostjo, če vam je ljubše.

Ta festival ni nič takega, česar v Mariboru ne bi poznali skozi občasne ulične dogodke mestnih festivalov, najbolj pa tistega največjega. Govorim o štimungi, ki smo ji najbolj priča na festivalskih ustvarjalnih vrhuncih in izvedbenem navdušenju Živega mesta in Živih dvorišč znotraj Festivala Lent, z gostovanji uličnega festivala Ana Desetnica vred. (Se še kdo spominja Žive Koroške in nepozabno legendarne ulične fuzbal tekme veterank Vijolic?)

Cest is d’Best je v svojih zrelih letih izvedbe prikupen festival iz prepletajoče se raznovrstne festivalske ponudbe hrvaške metropole. Tisti živobarven kamenček na šodrasti cesti, ki nas tako osreči, da ga poberemo in si ga shranimo v najmanjši žep prehodne pomladne vetrovke s kapuco. Občasno ga potipamo in se s toploto okoli srca spomnimo na ulična doživetja. Kajti Cest je fest, ki je preprosto … d’best.

Naslovna fotografija: S. Cerić Kovačević, Turistička zajednica grada Zagreba

objavljeno v časniku Večer, Sobotna priloga, 3. 6. 2023

Sorodne objave