Koliko prevzeten moraš biti na lestvici od 1 do 19.571 glasov volivcev (od 87.405 volilnih upravičencev), da 31-im od 45 mestnih svetnikov, tistim, ki nadzorujejo tvoje delo in delo mestne uprave glede izvajanja odločitev mestnega sveta, izkažeš nezaupnico? Odmahneš z roko in v pokroviteljskem tonu zagotoviš, da je v Mariboru vse v najlepšem redu?
Korektna politična kultura temelji na odgovornosti. Ta obsega zahteve po visokih standardih izvoljene funkcije, osebni integriteti in neizogibno pripravljenost prevzemanja objektivne odgovornosti. Seveda s predpogojem delovanja v demokratičnem duhu in v javnem interesu.
Če so se županovi najtesnejši sodelavci in sodelavke zaradi nekajletne indoktrinacije znašli v paralizi duha in svobodne volje (poleg nekaj izjem, ki so odjadrale novim izzivom naproti), tega ne gre trditi za večinsko sestavo v mestnem svetu.
Tistih 31 ljudi, ki so s svojimi nedavnimi zahtevami dali konkretno težo napeti mestni politični klimi, razburjenju javnosti in investirali v (ponovno) izgradnjo zaupanja volilnega telesa. Politično koristoljubno ali ne, v tem trenutku niti ni bistveno.
Neizpolnjene predvolilne obljube so prekrili že nekaj časa aktualni nevihtni oblaki občinskih finančnih razmer, izhajajočih iz nerealno zastavljenega in negospodarnega investicijskega cikla. Rekordna proračunska luknja, finančni rezi v najšibkejše tkivo sociale, kulture, športa in mladine, ukinjanje štipendij za nadarjene (saj nismo kupili bučk o »prenovi sistema štipendiranja«, kajne?), kadrovski pretresi, afere o mobingu, nove podražitve v času draginje, vztrajno arogantno zanikovanje likvidnostnih težav, brisanje meja med projekti v javnem in zasebnem interesu ter usmerjanje prsta krivde v državo so župansko garnituro končno postavile pred strelski vod mestnega sveta.
Metaforičen, seveda. Slikovite metafore uporablja tudi župan. Ne nazadnje je javnost podučil, da se je zgolj izrazil s prispodobo, ko je rekel, da »denarja za plače imamo še samo za dva meseca«. Skoraj tako poetično kot v.d. direktorica mestne uprave, ki v rebalansu proračuna napoveduje nove reze, vendar jih metaforično omili v se bomo pa potrudili, da bodo te prilagoditve čim manj rigorozne in čim bolj šle v dobrobit ljudi.
Katerih ljudi? O katerem družbenem razredu govorimo? Družbena razslojenost je namreč še bolj poglobljena, predvsem zaradi občinskih rezov. Je pa vsaj dobrodošlo in osvežujoče, da se županovi ljudje končno izogibajo ponižujočem narativu, da smo vsi na isti ladji.
Ozek krog ljudi občinskega vodstva je svoje upravljanje mesta z župansko propagando, ki meščankam in meščanom vsiljuje svojo vzporedno realnost, pripeljalo ne samo do globoke krize mestnega proračuna, temveč do sistemskih zlorab tragičnih razsežnosti.
Nevzdržno stanje, v katerem mesto ne zmore poskrbeti za svoje najbolj občutljivo družbeno tkivo, kjer ne zagotavlja ne javni servis ne kakovosti življenja in bivanja, ne bo doseglo nujno potrebnega razvoja. Pa ne tistega »investicijskega«, ki nam ga vsiljuje župan. Govorim o razvoju, ki prednostno vlaga v človeka, skupnost in družbo.
Ne nazadnje je človek tisti največji kapital, saj le kultiviran, izobražen, zdrav in motiviran človek lahko mestu vrača svoj elan, znanje in uspešnost.
31 mestnih svetnikov je resno in z vso odgovornostjo prevzelo svojo vlogo korektiva samovoljnih županskih odločitev, naj se njihova ostrina dodatno stopnjuje tudi na prihajajočih sejah mestnega sveta!
Ob tem si lahko želimo, da bodo svetniki k zoperstavljanju županovem kabinetu, ki občino vodi kot zasebno podjetje in ne kot javni servis, enakovredno spodbudili tudi kolektivno angažirane lokalne iniciative civilne družbe, ki bi že zdavnaj morale imeti ustvarjen mišični spomin. Edino moč številčnosti in kritična masa nezadovoljnih skupnosti lahko ob medijskim interesu stopnjujejo pritiske na trenutno župansko garnituro, in dolgoročno rezultirajo v nujno potrebnih sistemskih spremembah.
Z besedami Jane Javornik, znanstvenice:
»Največja nevarnost razvoju je namreč inercija. Sprememba potrebuje sodelovanje vseh, jezo mladih, znanje starih, modrost ranljivih skupnosti in resurse pozicij moči.«
Župan oblastnik, ki nikomur ne polaga računov, ne razume, da je na položaju po pooblastilu meščank in meščanov. Na svoji funkciji mora zagotoviti zdravje javnih financ, hkrati pa ohraniti vitalne programe za delovanje in razvoj občine, ob vsaj ohranjanju kakovosti življenja občanov in občank.
Ko govorimo o kulturi (so)odgovornosti, ne moremo mimo delavcev v kulturi, še posebej tistih v nevladnem sektorju. Aktualna kriza je mogoče (ponovna) priložnost, da v njihove čevlje stopijo tisti, ki niso v njihovem stalnem krogu zaupnikov, čutijo pa odgovornost in imajo dovolj politične moči in volje, da se spopadejo z dolgoletnim spornim občinskim odnosom do nevladniškega kulturnega sektorja.
Tri mesece nazaj, ob napovedanih in izpeljanih rezih v kulturni sektor, so mestne svetnike in svetnice javno nagovorile številne ogrožene nevladne organizacije s področja kulture. Amandmaji so, vključno s področji športa, mladine in sociale, sicer bili vloženi in izglasovani, vendar je nujno potrebno ustaviti občinske manevre administrativnega zavlačevanja ter preveriti in pozorno spremljati dinamiko izplačil v skladu s podpisanimi pogodbami in aneksi. Občinska garnitura priljubljeno izkorišča navajenost nevladnikov v kulturi na grozljive, vse slabše pogoje za delo ter njihovo neizčrpno sentimentalnost do mesta, v katerem živijo.
Precej neokusno je med gradiva za prihajajočo sejo mestnega sveta uvrstiti sklepe o dodatkih za delovno uspešnost direktorjev javnih zavodov medtem ko nevladniki, prepoznani s strani strokovnih komisij, čakajo na svoje odgovore, na izplačila iz naslova programskega razpisa in ko so sredstva na razpisu za kulturne projekte bila izdatno skrčena. Mogoče pa bi nevladniki res morali prenehati svoje vsebinsko delo, upoštevanje želja in odzivov raznovrstnih mestnih občinstev in za namene občinskega razumevanja začeli izdatno birokratsko operirati z merljivimi kazalniki uspešnosti.
Naravnost morbiden argument, da zaradi zviševanja plač zaposlenim v javnih zavodih zmanjkuje sredstev za programe in projekte, je smrtonosen za nevladnike v kulturi. Zaradi dolgoletne inertnosti odločevalcev na področju kulturne politike nevladniki vsakoletno kreditirajo Mestno občino Maribor, ko v prvi polovici leta izvajajo programe in projekte, za katere nimajo zagotovljenega financiranja.
Taisti nevladniki, ki jim je zaradi nestabilnosti občinskega financiranja in čakanja na razpisne rezultate, onemogočeno črpanje evropskih sredstev. Taisti nevladniki niti v očeh strokovnih komisij, kljub Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo, niso izenačeni z zaposlenimi v javnih zavodih, saj so nevladniške urne postavke, primerljive z zaposlenimi v javnih zavodih, v obrazložitvah strokovnih komisij opisane kot, ne hecam se, »nerealen strošek«.
Če je zaradi trenutne proračunske krize ministrica za kulturo zagotovila sredstva s strani Ministrstva za kulturo za izvedbo programov javnih zavodov in je župan s širokim nasmeškom za medije zagotovil, da bo Mestna občina Maribor »poskrbela« za nevladni sektor – le kdo mu je takrat verjel?
Naj kultura ne bo uporabljena kot priročen besedni rekvizit, ko se bo potrebno fotografirati na občinskih kulturnih prireditvah in povedati kakšno kulturno floskulo o njeni pomembnosti za mesto. Največji »praznik kulture« ni nedavni uprizoritveni spektakel na Glavnem trgu.
Praznik kulture bo tisti dan, ko bo trdno obveljala kultura demokracije, kultura prevzemanja odgovornosti, kultura vključevanja in upoštevanja, kultura dialoga in kultura omogočanja dostojnega življenja v ekonomsko stabilnem in spodbudnem mestnem okolju.
objavljeno v časniku Večer, 13.9.2023
Sorodni zapisi
Za kulturo in kreativnost, s figo v žepu
Mestna občina Maribor je administrativni servis za občane, ki mora izpolnjevati poslanstvo dostojanstvenega mestotvornega prostora, s konstruktivnim (kulturnim) dialogom, solidarnostjo in kreativnostjo, o kateri radi govorimo. Prebivalci mesta smo tisti, zaradi katerih mestni utrip živi z vrednotami kulture, umetnosti in humanizma, ki ustvarjajo njegov intelektualni obraz.
Boj za kulturo ali boj z mlini na veter?
Kultura je večna zmagovalka, ki klije in vztrajno vstaja, iz bojev z mlini na veter prihaja še revnejša, a vendar neuničljiva, kritična, ostra in nepokorljiva. Njena esenca predstavlja razvoj in napredek, o čemer pričajo globalni apeli k podpiranju kulture v kriznih časih.
Kultura niso ladjice iz papirja
Si prijavitelji na razpise s področja kulture lahko obetajo informativni dan s strokovnimi komisijami? S konkretnimi ljudmi, ki imajo imena in priimke ter predvidene kompetence za svojo odgovorno funkcijo, saj bodo ocenjevali kulturne programe in projekte ter odločali o dodelitvi javnih sredstev za kulturo.
Kaj pa kultura?
Standardna kulturna ponudba javnih zavodov je za Mariborčane povsem dovolj. Povprečni Mariborčan obišče Tadeja Toša in Dubioza Kolektiv na Festivalu Lent, se z otroki sprehodi po Artkampu, morebiti si ogleda Operno noč, zagotovo pa zavriska na Martinovanju in spije obveznega kuhančka na Čarobnem decembru. Nič ni narobe s tem. Narobe je, …
Tanja Cvitko 