Tanja Cvitko

Ena izmed najpomembnejših meščanskih hiš in eden najkvalitetnejših primerov baročne arhitekture v Mariboru z začetka 18. stoletja kmalu praznuje jubilej svoje aktualne vsebinske identitete.

V luči nastanka mestnih novogradenj različnih namembnosti, Vetrinjski dvor ni odveč izpostaviti kot prototipski primer živega objekta. Zakaj? Za priročen zgled upraviteljem bodočih javnih kulturnih infrastruktur in s poudarkom na vrednosti kulturnih vsebin kot ustvarjalnega gonila urbanih prenov.

Povedano drugače, kako v praksi usodo neživih objektov pišejo ljudje, ki ustvarjajo vsebine in tisti, ki jih uporabljajo.

Diletantsko društvo v prvem mariborskem gledališču

Približno 2150 prebivalcev, 246 hiš, 31 ulic in trije trgi. To je, po arhivskih podatkih¹, bil Maribor ob koncu 18. stoletja, ko je spadal med majhna mesta tedanje habsburške monarhije. Kulturno življenje prebivalstva je bilo skromnejše v primerjavi z drugimi mesti in je potekalo za zaprte kroge izbrancev, večinoma s salonskimi družabnimi večeri. Pred natanko 271 leti se je zgodila, iz današnjega stališča, pomembna prelomnica.

Leta 1793 je peščica vplivnih meščanov tistega časa ustanovila prvo društvo s kulturnim poslanstvom, imenovano Diletantsko društvo² (Dilettantenverein). V Mariboru so se namreč do tedaj ustavljale le redke potujoče gledališke skupine, zato je namen Diletantov bil ustvarjati občasne, a pestre družabne prireditve. Z gledališkimi predstavami in dogodki glasbenega značaja so izpolnjevali željo meščanov po izboljšanju šibkega družabnega življenja³.

Svoj prvi domicil so najeli v hiši, kjer je že nekaj let obstajalo gledališče. Govorimo o prvem gledališču v Mariboru (1785 – 1806)⁴, v večkrat prezidanem poslopju iz 14. stoletja, katerega znameniti vhodni portal krasita impresivna grba plemiške družine Breuner-Rabatta⁵. Konj v poskoku in dvojni orel s pasom kot nepremična varuha časa osvetljujeta ulico, v tistem času imenovano Viktringhoff Gasse in danes Vetrinjska.

Vetrinjski dvor, Vetrinjska ulica 30

Zadnji lastniki iz plemiške družine so hišo leta 1800 za vsoto 3000 goldinarjev v zlatu⁶ prodali premožnem meščanu, katerega naslednik je čez nekaj let zaprl gledališče zaradi požarne nevarnosti⁷.

Društvo je ob tem pestilo še pomanjkanje igralskih moči, grozil mu je razpad, vendar se je v mestu le obdržalo več desetletij. Skupaj s poznejšimi diletantskimi društvi (Bralno društvo, Glasbeno društvo)⁸, ki jim danes pravimo ljubiteljska, so s svojim kulturnim delovanjem zastavili temelje za postopno oblikovanje kulturne identitete Maribora. Njihovo izhodišče so bili predvsem socialni vzgibi – druženje meščanov in človekoljubna pomoč do socialno ogroženih someščanov. Z zbranim denarjem so namreč pomagali mestnim revežem.

Stavba, v kateri so Diletantje pognali vsebinske poganjke znotraj svojega kulturnega poslanstva, leta 1828 postane last usnjarja Alojzija Naska⁹. Kar nas pripelje do poimenovanja Naskov dvorec, ki se je do danes, 27 desetletij pozneje, še najdlje obdržalo v kolektivnem spominu, bolj kot poimenovanja po plemičih in drugih lastnikih obrtnikih.

Naskov dvorec v kolektivnem spominu

Arhitekturna obnova v podobo Vetrinjskega dvora, kot ga poznamo danes, ni bila deležna začetne dobrodošlice. Predvsem zato, ker so dvorišče Naskovega dvorca generacije Mariborčanov povezovale s fotografsko družino in Foto studiem Hochstätter.

Več kot pol stoletja, konkretneje 55 let delovanja na naslovu Vetrinjska ulica 30 je neizbrisen del sentimentalno nostalgične mestne dediščine vsakdanjega življenja tistega firtla. Tako kot klepetanje v dolgi vrsti pred kinom Udarnik ali družabno postopanje in srečevanje na Ezl eku.

Grenkosladek mestni spomin orisuje sproščujočo mestno zeleno oazo miru in umetnosti, s starim orehom, romantičnim bršljanom in vzpenjajočo se vrtnico sredi mestnega vrveža zaradi bližine Grajskega trga.

Le kako ne bi razumeli takratne grenkobe ob prenovljenem, sterilnem, “brez duše” Naskovem dvorcu? Nas spominja na današnje zagrenjene pomisleke ob aktualnih gradbeniških podvigih? Grenkoba je, kot vedno, razvodenela z minevanjem časa, najbolj pa zaradi naivnega upanja in otroškega pričakovanja mariborske (in širše) kulturne Indije Koromandije in obetajočega leta 2012.

Vetrinjski dvor po letu EPK

Rojstvo Vetrinjskega dvora kot ga poznamo danes, z določitvijo sedanje namembnosti leta 2013, sovpada z duhom časa, ki ga je zaobjemal skupnostni slogan Maribor Is The Future. Takratna novo vzpostavljena javna kulturna infrastruktura v upravljanju Narodnega doma Maribor je, s finančnim blagoslovom takratne mestne oblasti, nase prevzela nadaljevanje nekdanjega poslanstva Evropske prestolnice kulture.

Ekspresno se je profilirala v prostor druženja znotraj prepleta nevladniških kulturnih entitet. Tako je prispevala k novi mestni renesansi, kjer je razočaranje nad letom 2012 zamenjal divji pogon pokončnega ponosa, zanosa in zagnanosti.

Najbolj pa organsko rastoča ustvarjalna trma, močnejša od kakršnihkoli finančnih spodbud, strategij in političnih mestnih struktur. Marsikateri po-epekajevski mestni lokalni program in ustvarjalni kolektiv je v zadnjih dveh letih obeležil dobrih 10 let delovanja (festival Vilinsko mesto, festival dokumentarnega filma Dokudoc, umetniška skupnost GT22, umetniški kolektiv ZIZ, če z vrha glave omenimo le nekatere naključno izbrane trdožive mestne entitete različnih rangov), kar dokazuje takratni Maribor je prihodnost učinek snežne kepe.

Lahko pa ga, ironično, smatramo za nepričakovan trajnostni učinek zloglasnega leta Evropske prestolnice kulture.

Učne lekcije iz Vetrinjskega dvora

Vetrinjski dvor je imel neznansko srečo, da se je s svojim poslanstvom vzpostavil ravno ob tistem času. Če bi se obnova zgodila danes, v arhitekturno estetsko uglajenem baročnem dvoru s strani sodobne mestne oblasti zagotovo ne bi bile dobrodošle neprofitno naravnane nevladniške vsebine.

Saj vendar živimo v času, ko delovanje v javnem interesu na področju kulture pomeni neznanski strošek za občinsko proračunsko blagajno, zato naj se nosilci vsebin tržno obnašajo ali – izginejo. Sploh jih ni potrebno dobesedno izgnati, dovolj jih je že priročno spregledati in vztrajno ne prepoznavati njihovih vrednosti.

Novopečeni najstnik s svojo desetletno maksimalno vsebinsko izkoriščenostjo¹⁰ prostorov v javnem interesu dokazuje, da se “prebujanje spečih velikanov” nikoli ne zgodi zgolj z arhitekturno obnovo. Niti z novimi blagovnimi znamkami in (ne)posrečenimi slogani, ki naj bi sami od sebe “povezovali akterje”, temveč le z živimi vsebinami, ki stavbam (ali celotnem mestu, če želite) s pomočjo ljudi vdihnejo novo življenje, največkrat s pobudo od spodaj navzgor, s spodbudo, prepoznavanjem in dobrodošlico »od zgoraj«.

Vrednote delovanja v Vetrinjskem dvoru

Ključno pa je, da Narodni dom kot skrbni upravljalec Vetrinjskega dvora še vedno trdno prepričano verjame in zvesto sledi zastavljenem poslanstvu, skozi prizmo treh najbolj čislanih in oboževanih mariborskih vrednot.

Poleg lokalpatriotizma (lokalnega patriotizma ali patriotizma do lokalov, kakor je komu ljubše), govorimo o buldožerski delovni vztrajnosti, s koreninami v pregovornem mariborskem “šampionskem” ponosu. To je tista prepoznavna zagnanost, ki s svojim lomastenjem lahko ruši ali gradi, odvisno, kam in kako jo usmerjamo.

Opredelimo še tretjo, najpomembnejšo in najbolj častitljivo vrednoto, žal najmanj opevano in nepravično neopazno, ki se manifestira kot družbeno odgovorna solidarnost do cehovskih zaveznikov z zmanjšanimi resursi in še dlje.

Festival Vilinsko mesto, izpostavljena lekcija

Dotaknimo se še konkretnega primera vsakoletnega prazničnega, scenografsko, vsebinsko in pripovedovalsko skrbno osmišljenega festivala Vilinsko mesto v soorganizaciji Narodnega doma z Zavodom MARS in Društvom Hiša!

Že po prvi atraktivni izvedbi se je samoreflektiralo¹¹ in zaradi obilice kvalitetnega kulturnega programa prepoznalo svoj turistični potencial, ki si zasluži pozornost izven lokalnih okvirjev.

Vilinsko mesto bi s svojo spretnostjo spletanja učinkovite decembrske mestne zgodbe krovnim snovalcem zasnove programa Čarobnega Maribora lahko vsakoletno služilo kot navdihujoče izhodišče in ustvarjalna učna ura smiselno povezanih, uglašenih scenografskih in kvalitetnih vsebinskih konceptov.

Adventne lunaparke premore vsaki večji nakupovalni center. Česa pa nima? Specifične endemične mestne pripovedniške dediščine, ki s ščepcem nostalgije po otroštvu navdih črpa iz lokalne identitete. Nestrokovnjaki se lahko edino sramotimo s svojim nerazumevanjem, kako bi lahko z učinkovitimi marketinškimi mestnimi zgodbami iztržili več kot s površinskimi, nedomišljenimi komercialnimi vsebinami.

V nedogled lahko blebetamo v prazno o realnem odnosu oblasti do avtohtonih mestotvornih kulturno umetniških vsebin s trdno vzpostavljeno lokalno identiteto, na katere bi kot mesto morali biti upravičeno ponosni in jih smatrati za vrhunsko kakovostne atraktivne mestne adute.

Tiste, ki jih je potrebno dodatno finančno ojačati, podpreti, izpostaviti. Kljub temu, da se sredstva za njihovo ohranitev in razvoj merijo v proračunskih kapljicah, pa žal kljub svoji tradiciji, visoki kvaliteti in odzivu publike mestotvorne vsebine ostajajo na nivoju prototipa (ali se vračajo k “prototipskim začetkom”) in ne prodirajo v ožji krog z mestno piarovsko mašinerijo favoriziranih in izpostavljenih “turističnih produktov” mesta.

Če pa se še dotaknemo kontinuiranega neambicioznega vzgajanja in nerazvijanja kulturno umetniških apetitov lokalne odrasle publike, smo že konkretno stopili v občinske smetnjake na Forma vivi pri Umetnostni galeriji Maribor. Od njih smo že korak do mestnega objestnega vandalizma, ki ga tako zelo ostro obsojamo.

Razkošna baročna čestitka za novopečenega kulturnega najstnika!

V duhu slikovitega poosebljanja neživega objekta, ki si to zasluži zaradi ljudi, ki ga z vsebinami oživljajo v človeški lik z razgibanim karakterjem, v zrak dvigujemo hišni špricar iz gostinske ponudbe glasbenega lokala Vetrinjc – BarCoda! Tistega s sloganom kjer kultura ne pozna meja, v vodenju KUD Coda, ki bo kmalu praznoval svoj prvi rojstni dan. Tam, kjer več ne domujeta bršljan in rdeča vrtnica, ampak širokolistno rastlinje in rdeče kolo.

Prav tam, kjer v bivalnih ateljejih rezidenčni umetniki v gostovanju Pekarne Magdalenske mreže snujejo umetniške projekte v odnosu do podobe mesta. Tam, kjer v atriju odmeva otroško rajanje na prireditvah Zavoda MARS in kjer se pozabljene »hišne« dediščine obrtnikov občasno spominjajo skozi sejme umetnostnih obrti in z novim mestnim festivalom rokodelcev.

Točno tam, kjer že dobrih deset let brez predaha živijo večji in manjši festivali, koncerti, razstave, predavanja, filmi, delavnice, gledališke predstave in performansi, konference, srečanja, okrogle mize, diskusije, pogovori, druženja. Na tistem mestu, kjer te več ne fotografira legendarni velemojster Miran Mišo Hochstätter, ampak te na raznovrstnih dogodkih v objektiv spontano ujamejo mestni fotografi dokumentalisti.

Vse najboljše, Vetrinjski dvor …

… ob jubileju vstopa prvih snovalcev kulturnih programov pod tvoj neuničljivi stari oreh in živobarvno dvorišče. Naj ti se nadaljuje srečna roka z upravitelji, mestnimi odločevalci, arhitekti in varuhi nepremične kulturne dediščine, programskimi in projektnimi uporabniki ter njihovimi publikami.

Pod okriljem dobre karme še vsaj 271 let ostani domovanje konceptualno zasnovanih štajerskih čag, raznobarvnih kulturno umetniških spominov in vseh tistih multikulturnih navdušencev, ki jim omogočaš skoraj izumrlo “trajnostno naravnanost” znotraj že predvidljivega kratkoročnega političnega oportunizma vsakokratne oblasti in njenega površinskega odnosa do lastnega mestnega mehkega tkiva.

Pa čeprav ti publicistični baročni utrinek na življenjski časovni premici pravzaprav nič ne koristi in si sam najbolj želiš, da oblast vzame resno vsaj tvoje funkcionalne potrebe in ti odobri, no, višjo žepnino. S temi vztrajno ponavljanimi¹² potrebami, seveda, nisi edini.

Z vztrajno odtegnitvijo sredstev tebi in tvojim nevladniškim uporabnikom ter s pomanjkanjem prepoznavanja njihove vrednosti za mesto bo tudi pod tvojim trmastim orehom nevarno vztrajno vse manj in manj ustvarjalnih, živih mestotvornih vsebin. Starih in novih.

Le kdo pa, dandanes, razen redkih mariborskih diletantov, kvalitetne kulturne dobrinice še (vztrajno) ustvarja za “moje mesto” – zastonj?

Epilog

Peščici podjetnih mestnih oblastnikov, ki s svojo škodljivo vztrajnostjo rušijo ravnovesje avtohtonih socialnih mestnih vrednot, sporočamo: ne iščite navdiha in vzornikov v tujih metropolah, ker ne hodijo v mariborskih razhojenih čevljih neprecenljivih zgodovinskih izkušenj. Nimajo ne edinstvene mentalitete ne neizčrpne pripovedniške dediščine ne nabora raznovrstnih identitet.

Mesto Maribor vendar premore toliko lastnih identitet, da je »že kičasto«!

brez razdelka o Vilinskem mestu objavljeno v časniku Večer, Sobotna priloga, 3.2.2024 // članek v .pdf [1,58 MB]

Naslovna fotografija: Štajerska čaga 2019, festival Lent, foto: Boštjan Selinšek, arhiv društva Hiša!

Vetrinjski dvor in Vetrinjska ulica v drugih virih in jezikih

• Boris Hajdinjak, Na poti k mestnim pravicam Maribora – 815 let od prve omembe Vetrinjskega dvora, Večer, 30. 11. 2024
• Sašo Radovanovič, Mariborske ulice nekoč in danes: V Mariboru je delovalo Društvo za pospeševanje družabnosti meščanov, Večer, 15. 5. 2022
• 25-minutni dokumentarni feljton Prebujanje spečega dvorca režiserke Uje Irgolič, 2009
• virtualni ogled Vetrinjskega dvora
• o celostni grafični podobi Vetrinjskega dvora, oblikovalec Matej Koren
• reprezentativne fotogalerije na spletni strani Vetrinjskega dvora
• objava na Gradovi Slovenije
• fotografije Vetrinjskega dvora na wixsite Mariborske razvojne agencije © 2014
• article in English at Culture.si
• photo gallery of Vetrinjska street, early 2000s
• Tripadvisor

Opombe

1. Katarina Kraševac, Glasbeno življenje v Mariboru med leti 1793-1861, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 76-n.v. 41 (2005), zv. 1-2, str. 41-62 ↩︎
2. ibid. ↩︎
3. ibid. ↩︎
4. fond Pokrajinskega arhiva Maribor, Gospoščine, imenja, posestva, stran 949. ↩︎
5. Leonora Ajrizaj, Novoveški in baročni Maribor, diplomsko delo, FF MB, Maribor 2015, str. 39 ↩︎
6. Ljudmila Dolar – Mantuani, Naskova hiša v Mariboru, v: Kronika slovenskih mest, letnik 7. številka 2 (1940), str. 118 – 121. ↩︎
7. Vlasta Stavbar, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1914-1918, Obzorja Maribor 1998, str. 21 ↩︎
8. Katarina Kraševac, Glasbeno življenje v Mariboru med leti 1793-1861, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 76-n.v. 41 (2005), zv. 1-2, str. 41-62 ↩︎
9. spletni vir: Vetrinjski dvor, Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor – mariborart, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 2011-2015 ↩︎
10. letna poročila Narodnega doma 2014-2022 ↩︎
11. letno poročilo Narodnega doma 2013, str. 32 ↩︎
12. letna poročila Narodnega doma 2014-2022 ↩︎

Sorodna zapisa