V aktualnem času čakamo razplet županovega boja za »svojega malega otroka«, kot je sam ljubeče poimenoval Javni holding Maribor, v isti sapi pa zagotovil, da s tožbo proti mestnem svetu želi preprečiti »parcialne interese«. Sprijazniti se je potrebno, da so parcialni interesi v tako majhnem mestu in tako majhni državi pravzaprav neizogibni. Najprej jih je potrebno ozavestiti na lastnem pragu, nato pa jih pragmatično in diplomatsko vpeljati v širše skupnostne koristi.
Ob pričakovani odločitvi sodišča, komu pravzaprav pripadajo ustanoviteljske pravice Javnega holdinga, ponovno usmerjamo pozornost meščank in meščanov v dejstvo, da vsi stroški pravnih mnenj, sodnih taks in odvetnikov tožeče in tožene strani bremenijo mestni proračun. Torej vse nas, meščanke in meščane. Kolikšen bo končen izstavljen račun za trmasti županov boj iz principa, bodo za nas izvrtali predstavniki sedme sile, pri tem se lahko upravičeno vprašamo, ali bo s strani Mestne občine Maribor javnosti razkrit celoten in popoln znesek.
Županovo in občinsko (ne)razumevanje transparentnosti javnega delovanja javnega servisa je sicer že dolgo znano in predvidljivo. Ne nazadnje vemo, da občinske strukture rade skrivajo in zakrivajo dokumentacijo v javnem interesu. Spomnimo na zgolj dva primera, ki nista toliko oddaljena in pokopana pod plastjo mestne pozabe.
Prvi je skrivanje in uničevanje dokumentov iz kadrovske afere podžupana Sama Petra Medveda, s tiho županovo podporo. Drugi pa javno dostopno Poročilo o opravljenem nadzoru koncesijskih pogodb, katerih skrbnik je Urad za komunalo, promet in prostor, ki ga je opravil Nadzorni odbor Mestne občine Maribor. Med ostalim opozarjajo na pomanjkljivo in neoddano dokumentacijo, škodljive in negospodarne koncesijske pogodbe za mestni proračun ter neupravičeno porabo javnih sredstev s poudarjenim sumom koruptivnih dejanj v povezavi s popularnim Mbajkom in občinsko favoriziranim podjetjem Europlakat d.o.o.
Kako se tistim, ki v imenu javnosti zahtevajo dostop do informacij javnega značaja, kjer je pogosto potrebno vključiti posredovanje informacijske pooblaščenke, odziva župan? Tradicionalno nejevoljno, s stalnim in obrabljenim, toda vsaj predvidljivim in doslednim argumentom, da »župan dela dobro« in gre za »delanje slabega imena županu«. Če je do zdaj s svojo neposrečeno defenzivno retoriko in samovoljnimi potezami večkrat diskreditiral demokratično dosežene sklepe mestnega sveta, pravzaprav niti ne čudi, da je diskreditacijo razširil na očitke strokovnem delu Nadzornega odbora, kot enemu izmed sistemov varovalk mestnega proračuna.
Pri poročilu Nadzornega odbora baje gre za »postavljanje dobrih zgodb v negativni okvir«. Poigrajmo se za trenutek z županovimi besednimi figurami, poskusimo razumeti njegovo argumentacijo in se vprašajmo, kdo je, po županovih merilih, sploh lahko nadzornik njegovega dela? Neodvisno nadzorno telo očitno ne, ker mu ustvarja »slabo ime«, splošna javnost očitno takisto ne, ker ob novinarskih vprašanjih reagira razdraženo. Bodo to sodniki mariborskega sodišča? Bodo to ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije? Mogoče pa so to naključni sprehajalci na skoraj končani promenadi Lent.
Očitno je, da svojo župansko mestno funkcijo razume kot direktorsko – menedžersko avtoritarno formo, kjer je pojem »javnega« zgolj piarovsko zveneča puhlica, ki v njegovi vzporedni resničnosti nima pomena. Namesto postavljanja neuničljivih oblastniških zidov okoli sebe in svoje najožje ekipe – spomnimo na županove zaupnice (in ne disciplinske zaušnice) podžupanoma, ki sta s svojimi aferami sprožila ogorčenje javnosti, ampak v županovih očeh še vedno »delata dobro« – bi lahko za dvig propadlega javnega zaupanja, z namenom ponovnega približevanja družbeni realnosti mesta, (vsaj) hipotetično diskutiral, kaj bo mestotvornega počel s svojim priročno pozabljenim volilnim telesom. Z meščankami in meščani, v sodelovalni luči soodločanja in, recimo, tistega participativnega proračuna, ki je kot neobvezna občinska naloga na hladnem za nedoločen čas, o čemer je pred kratkim medijsko opozorila strokovno podkovana Iniciativa Mestni Zbor.
Županovega očetovsko pokroviteljskega avtoritarnega vsevednega odnosa smo sicer že vajeni. Če se potrudimo, lahko pretirano samozavest vzamemo v zakup kot profesionalno deformacijo in tipično karakterno lastnost menedžerjev, saj ko dlje časa »delaš dobro« in nasploh veliko delaš, nimaš časa niti za najmanjši dvom v lastne odločitve. Kaj šele razmislek o tem, komu točno je tvoje delo namenjeno, v korist koga in zakaj.
Absurdi takšne nevzdržne mentalitete se rezultirajo skozi osebni intervencionizem pri vodenju mesta in vztrajno nerazumevanje, da pri upravljanju mesta pač ne gre za lastne samovoljne odločitve, ampak skrbno upravljanje skozi demokratične odnose, temelječe na zaupanju, kompromisih in konsenzih, ki jemljejo svoj zahtevani čas. Seveda je s pozicije moči in z zaledjem nastavljenega zvestega kimajočega aparata najožjih sodelavcev težko ali celo nemogoče razumeti, da tisti »močnejši« vedno nosi večji delež odgovornosti za kvalitetne odnose v zapleteni in razvejani strukturi, ki jo koordinira.
Začetni kapital zaupanja mestnega volilnega telesa je že zdavnaj izrabljen, pasivna mestna klima in senzibiliteta aktualnega časa pa se izkazuje v nemoči vpliva na sooblikovanje odločitev vodilne mestne strukture z županom na čelu. Pa kljub temu je potrebno vztrajno poudarjati in opozarjati na pomanjkanje mestotvorne etike, kulture integritete, najvišje stopnje transparentnosti in kredibilnosti delovanja v kontekstu prizadevanj za širše, skupnostne, družbene potrebe.
Največji poraženci in žrtve (vsaj) sodiščnega spopada župana z mestnim svetom smo – ne glede na skorajšnjo odločitev sodišča – ravno (nič krivi) meščanke in meščani.
objavljeno v časniku Večer, 28.2.2024
Sorodni zapisi
Vsak dan slabši Maribor
Mestna struktura z avtokratskim županstvom je mesto v rekordno kratkem času spremenila v servisni aparat tržnega ekonomskega sistema. Ob tem je zanemarila socialno-čustveni vidik v vseh njegovih razsežnostih – od sobivanja, vključevanja, sodelovanja, solidarnosti in empatije do neizpolnjene osnovne naloge omogočanja dostojnega življenja za vse meščane in meščanke.
Ni opravičila. Pika
Saj vendar vsak normalen človek ve, da župan drugega največjega mesta v Sloveniji, ki je izven županske funkcije tudi oče, nikoli ne bi verbalno in fizično obračunaval z nezrelimi najstniki, če si tega ne bi zaslužili zaradi domnevnega vandalizma. Kajne?
Drugi krog lokalnih volitev. Ni izbire. Ampak
Toti Maribor vidim kot razklano, shizofreno mesto z (vsaj) dvojno identiteto, s čemer ne bi bilo nič narobe, če s svojo štajersko trmo in pretiranim ponosom ne bi bil ujet v sistemskem ciklu ponavljanja zgodovinskih mestnih napak. V aroganco, cinizem in vse preveč prisotno bahavo objestnost »Kaj nam pa morejo?«
Zakaj ljudje ne sodelujejo? Ker ne zaupajo
Pomanjkanje zaupanja v izvajanje celotnega modela participativnega proračuna, od oddaje predlogov do izbranih predlogov za glasovanje in izglasovanih predlogov do občinske realizacije projektov ter transparentne komunikacije učinkov z javnostjo spodbuja pomisleke glede uporabne vrednosti projekta. Zaupanje v proces bi nedvomno ojačalo vključujoče sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki zaznavajo smernice razvoja.
Tanja Cvitko 