Nekoč srčno vezana s t.i. mariborskim kulturno kreativnim sektorjem. Danes v intenzivni menjavi kariernih vlakov. Med pretiranim pitjem kave se dolgo pogovarja(m) sama s sabo in si redno odpušča(m) nespametne poteze na življenjski šahovnici. V nespečnih nočeh piše(m) besedila in snuje(m) bodoče dogodivščine. Mogoče … pa res potrebuje(m) dnevnega urednika svojih predolgih tekstov.
Draga bralka, dragi bralec.
Tvoja avtorica je dediščinsko okrepljena z multikulturnimi koreninami širše družine, ki segajo od Rusije, Srbije, Bosne in Hercegovine do Hrvaške in Slovenije, rojena v Zagrebu, Hrvatu – Slovencu in Slovenki – Hrvatici.
Mučno otroštvo
Kdaj? V tistem nesrečnem obdobju, ko sta nalepki narodnost – državljanstvo postajali vse bolj pomembni v duhu časa, ki je napovedoval razpad skupne države. Mlajši otrok v tipični zagrebški delavski družini z dvema otrokoma, z očetom delavcem v tekstilni tovarni in materjo komercialistko, se časa krize osemdesetih spominja skozi urbano revščino, privzgojeno skromnost in disfunkcionalne družinske odnose.
Skoraj tri desetletja trajajoča ločitev staršev, povezana z aktivnim in pasivnim telesnim in psihičnim trpinčenjem, je botrovala dediščini identitete, ki si je noben otrok ne zasluži. Še najmanj pa občutke krivde, nemoči, odvečnosti in nepomembnosti. Čeprav pravijo, da kri ni voda, edino ozaveščanje destruktivnih (starševskih) vzorcev lahko preseka ponavljajoči se vrtinec škodljivih posledic na nadaljnje generacije in nosilce družinske dediščine.
Drugi (neuspešen) poskus ločitve staršev je kot posledico imel priselitev v Slovenijo leta 1991, tik pred začetkom osamosvojitvene vojne. Prehod iz takratne svetovljanske mentalitete metropole v vase zagledano okolje večje vasice ob slovensko hrvaški meji, kjer vsak vsakogar pozna in je pod stalnim drobnogledom zdolgočasenih vaških straž, sumničavih do tistih, ki niso naši, je prinesel le poglabljanje psiholoških travm v najbolj občutljivih letih najstništva.
Izgradnja samopodobe in lastne identitete je, žal, bila podkrepljena z nikoli izpolnjenimi starševskimi obljubami, da se iz majhne Švice Slovenije, zemlje mog sna, nekoč (“po vojni”) res vrnemo v domači Zagreb.
Svobodno pozno najstništvo
Šele gimnazijska leta, selitev v Dijaški dom Celje, odcepitev od večnih vsakodnevnih starševskih tragedij in manipulacij, na katere otrok nima vpliva in samostojno življenje pri šestnajstih letih, je prineslo dihanje s polnimi kapacitetami mladih pljuč. Celjenje duševnih ran z bežanjem iz resničnosti v literaturne in filmske klasike, oglede razstav in gledaliških predstav je nakazovalo zametke kariernih potencialov bodoče kulturne producentke.
Skoraj bibliotekarka, ampak …
Začelo se je … precej tipično … z ustanovitvijo amaterske študentske gledališke skupine v študentskem naselju Rožna dolina v Ljubljani. Študij dramaturgije je zaradi nedoseganja sprejemnih pogojev ostal neizpolnjena želja, študij primerjalne književnosti se je po enem letniku izkazal za neperspektivnega.
Študij bibliotekarstva, informacijske znanosti in knjigarstva je ob vseh opravljenih izpitih univerzitetnega programa ostal nedokončan (brez zagovora diplomske naloge) zaradi novih (ne)srečnih nepredvidenih življenjskih okoliščin v mišolovki, ki te zagrabi in ne spusti. V mestu neizpolnjenih pričakovanj, imenovanem … Maribor, ki srcu vse verjame.
Nekajletno prostovoljno delo v Kulturnem inkubatorju Mladinskega kulturnega centra Maribor se je začelo leta 2006 in pripeljalo do prve začasne zaposlitve v (mladinskem) kulturnem sektorju. Ironično, ravno ta zaposlitev je napovedala ujetost v vsa prihodnja začasna programska in projektna sodelovanja v mariborskem nevladnem sektorju.
Ujeta “odraslost”
Preskok v Subkulturni azil Maribor je dodal bogate praktične izkušnje v knjižnem in glasbenem založništvu, festivalski produkciji in organizaciji dogodkov. Podobno se je (z)godilo v Zavodu za kulturo Naključje 7, v kulturno umetniški skupnosti GT22, v Društvu Indijanez in drugih lokalnih organizacijah.
Medtem sta na svet prispeli dve zvedavi deklici, “prestolonaslednici”, vlak za dokončanje univerzitetnega študijskega programa pa je odpeljal in zakoličil usodo prekarke v kulturi brez formalne izobrazbe. Šele pridobitev statusa samozaposlene v kulturi na Ministrstvu za kulturo (2019) je dala težo konkretnim izkušnjam, pridobljenim z dolgoletnim praktičnim delom v nevladnem kulturnem sektorju, nakar je udarila epidemija in odpihnila dolgoletno nestabilno karierno piramido iz kart.
Ob pomanjkanju “družinske” podpore stricev iz ozadja (ali oportunistično koristnih vez in poznanstev, če želiš) je bilo potrebno lastnoročno (ponovno) prekiniti vrtinec življenjskih okoliščin, ki je vlekel vse globlje – navzdol. Tokrat govorim o vrtincu prekletstva prekarstva v kulturi.
Ali, če želiš, nehvaležnih potovanj od projekta do projekta, ki ne omogočajo sistemske eksistenčne varnosti. Še najmanj pa različne oblike zaposlitev znotraj netrajnostno naravnanih lokalnih kulturnih programov in projektov. Da sploh ne omenjam kreativnih načinov izplačil prekarskih honorarjev znotraj slovenske zakonodaje o delu in delovnih razmerjih.
Starost – modrost?
Koliko bo prekvalifikacija na drugo delovno področje pravzaprav uspešna in koliko bodo delovne izkušnje, pridobljene v kulturno kreativnem sektorju, ob pomanjkanju formalne izobrazbe, prepoznane drugje, bo pokazal čas.
Zlasti pa … (ne)sreča, na katero ne moreš računati in se nanjo zanesti. Vsaka zavestno predelana življenjska odločitev, dogodivščina in (pre)izkušnja pa, poleg zaceljenih brazgotin, prinaša neprecenljive učne lekcije, samoohranitvene racionalizacije in neizogibna modrovanja.
Baje človeka ne opredeljuje pridobljeni poklic ali plačano delo, s katerim preživlja sebe in družino, temveč marsikaj drugega. Naivno? Mogoče … pa res.
Tanja Cvitko 