Usedel se je na rob peskovnika. Fantek mu je ponudil kavo iz mivke. Nasmehnil se je, jo hvaležno »spil«, globoko zajel sapo in začel pripovedovati. Začeli smo z zgodbo o doma izdelanih nunčakah, ki se je na istem mestu odvijala pred skoraj petdesetimi leti. Na dvorišču, ki povezuje stanovanjska bloka z naslovoma Goriška 1a in 1b v Mariboru.
Ko so bila igrala železna, otroštvo pa zlato
Lokalni sprehod Goriška firtl, ki ga je Vid Kmetič vodil v okviru Festivala sprehodov 2026, seveda ni bil klasičen turističen ogled, saj se Festival zadnjih devet let posveča odkrivanju prezrtih zgodb mesta skozi oči domačinov. To je bila globoko osebna in hkrati generacijska potopitev v Maribor sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Vid, mojstrski kronist mariborskega vsakdana in publicist, ki spretno prepleta dejstva z uličnimi prigodami, nas je popeljal skozi labirint blokovskih dvorišč, kjer se je nekoč odvijalo vzporedno vesolje otroštva. Z njim vred. Tam, kjer arhitektura socializma ni predstavljala le betona, temveč ključno ogrodje za družabno življenje.
Osrednja tema je bila kultura dvorišča. Kmetič je opisoval čas, ko so bila ta območja samozadostni ekosistemi. Pripovedoval nam je o kičkanju, kjer je bila koncentracija otrok ob luknjici v zemlji večja kot pri marsikaterem šolskem predmetu, in o gumi tvistu, kralju ženskega dela dvorišča, ki so ga z enim očesom vedno spremljali tudi fantje.
Poseben poudarek je bil na takratnih igralih – težkih, železnih konstrukcijah, ki bi danes padla na vsakem varnostnem testu, a so otrokom predstavljala rakete in gradove. Pa seveda na štangah za tepež tepihov, ki so bila najboljša telovadna orodja.
Balkonski nadzor in lokalni Marlon Brando
Sprehod ni zaobšel socialnega vidika. Vid nam je slikovito opisal vlogo lokalnih »nadzornih sistemov«, starejših sosed, ki so z oken in balkonov budno bdele nad spodnjim dogajanjem. Starševski klici domov pa so odmevali med bloki in pomenili nepreklicen konec svobode do naslednjega jutra.
Kaj pa Marlon? Frajerski sosed, nekoliko starejši od Vidove generacije, ki je v sosesko vnašal pridih uporništva, ker je imel motor. Hočeš-nočeš smo si predstavljali Marlona Branda, z zalizci in tisto značilno karizmo, ki so jo takrat imeli le filmski zvezdniki. V očeh otrok je bil prava mariborska različica filmskega upornika.
Od umetnosti, ki je služila kot plezalo do cirkusa pri Mercatorju
Od peskovnika in železnih igral smo odstopicali do forma vive nasproti današnjega Mercatorja. Danes osamljeno stoji tam, precej načeta od časa in »olepšana« z grafiti, a za Vidovo generacijo je ta betonska kugla bila »uporabna umetnost« – kratkomalo najboljše plezalo v firtlu. Ob pripovedovanju prigod se je ponovno globoko zamislil in premeril okolico. To je bil tisti značilen znak, da prihaja na plano še eden izmed slikovitih spominov.
Na mestu današnjega Mercator centra se je namreč nekoč ustavljal cirkus. Oči so se nam zasvetile ob opisu tistega pristnega otroškega pričakovanja, ko so v prihrumeli tovornjaki, prinesli vonj po sladkorni peni in eksotičnih živalih ter v vsakdanje življenje med bloki vnesli magično vzdušje. To je bil čas, ko se je cel firtl za nekaj dni spremenil v središče sveta, otroški živžav pa je preglasil celo ulični hrup.
S »sfriziranimi« poniji v kraterje
Pot pripovedovanja nas je nato zanesla proti Betnavskemu gozdu, kjer pod gostimi krošnjami še vedno počivajo bombni kraterji. Za Vida in njegovo sovrstnike so to bili vrhunski poligoni za raziskovanje z legendarnimi poniji. Ob tem smo se nostalgično spomnili mariborskega friziranja teh koles – procesa, kjer je s kolesa šlo vse nepotrebno brez milosti »bek«.
»Ata od nekoga je potem vse skupaj zašvasal, da je držalo,« se je smejal Vid, ko je opisoval, kako so nastajala prva ulična športna kolesa. »Se spomnite?« je spraševal Vid, in prejel potrditve v obliki nasmeškov. Še preden so sence postale predolge, smo gozd zapustili; priznal nam je, da na gozd v nočnih urah nima najlepših spominov, saj so bile sence med kraterji takrat precej bolj grozeče kot podnevi.
Ugled obtolčenih kolen
Zaključili smo blizu začetne točke, z nežnim spominom na njegovo simpatijo iz vrhnjih nadstropij. Danes so dvorišča polna avtomobilov, otroški živžav pa je tišji. Sprehod Vida Kmetiča po Goriška firtlu tako ni bil le nostalgičen izlet, ampak dragocen zapis o tem, kako so blokovska naselja oblikovala identiteto mesta. Bil je poklon otroštvu obtolčenih kolen, ki se ni dogajalo pred zasloni, temveč na asfaltu in travi, kjer je bila največja valuta tvoj ugled.
Še posebej, če si imel roko v gipsu.
Organizator Festivala sprehodov 2026 je Društvo Hiša!, znotraj programa Rajzefiber. Vse fotografije: DOLAR MEDIA, arhiv Društva Hiša!
Tanja Cvitko 