V septembrskih dneh, ko smo se na Doživljajskem igrišču pripravljali na praznovanje 16. rojstnega dne Igrišča, je bilo pod krošnjami precej cirkuško. Začeli smo 9. septembra z Rokom in Alenom iz KUD Kaskada, 11. septembra je skozi vrata igrišča svojo dolgo rdečo preprogo spravljala klovnesa Rose, 12. septembra – na dan praznovanja – pa se je praznovanju pridružila še Nastja Fekonja s Cirkuškim svetom.
V nekaj dneh so se tako med drevesi Malega betnavskega gozda (Ertlovega gozdička na Taboru) znašli žogice, diaboli, krožniki, baloni, rutice, milni mehurčki in magična preproga, ob njih pa otroci različnih starosti, mladostniki, starši in stari starši, ki so se v dogajanje vključevali vsak po svoje.
Doživljajsko igrišče je za tak program hvaležen prostor, ker se mu ni treba pretvarjati, da je gledališka dvorana. Otroci lahko nekaj časa sodelujejo, odidejo k drugim aktivnostim, se vrnejo, pogledajo, kaj počne nekdo drug, ali pa se v delavniško in uprizoritveno dogajanje vključijo šele takrat, ko jih zares pritegne. Pri uličnih in cirkuških umetnostih takšno okolje ni samo kulisa, saj se izvajalci ves čas odzivajo na prostor, ljudi in situacije, ki jih ni mogoče vnaprej povsem načrtovati.
Žongliranje med krošnjami
Rok in Alen iz KUD Kaskada sta pred oder Igrišča razprostrla žogice, keglje, diabole, vrtljive krožnike in druge žonglerske rekvizite, okoli njih pa se je hitro naredila precej pisana druščina. Z enim od rekvizitov se je ukvarjala dveletnica, nekaj metrov stran najstnik, vmes pa tudi babica, ki je hotela preveriti, ali je stvar res tako preprosta, kot je bila videti v njunih rokah.
Seveda ni bila, zato so krožniki padali s palic, žogice uhajale po tleh, pri diaboloju pa je bilo treba najprej ugotoviti že to, kako ga spraviti v enakomerno vrtenje. Pri žongliranju se je hitro videlo, da spretnost ni stvar enega dobrega meta, temveč ritma, koordinacije, koncentracije in precej ponavljanja, pri katerem neuspel poskus ni ravno posebna katastrofa, ampak običajen del učenja. Prav to sta Rok in Alen dobro lovila tudi pri zelo različnih starostih udeležencev, saj dveletnica, najstnik in babica seveda niso potrebovali iste razlage niti istega izziva.
Rose in njena magična preproga
Dva dni pozneje se je dogajanje začelo že pri vhodu, kjer se je pojavila Rose, klovnovski lik Anje Bezlove Završnik, z dolgo zvito rdečo preprogo, ki je skozi vrata nikakor ni uspela spraviti tako, kot si je zamislila.
Otroci so njene poskuse nekaj časa spremljali, potem pa presodili, da potrebuje pomoč, in ji začeli razlagati, kam naj preprogo obrne in kako naj jo prime. Rose njihovih navodil seveda ni razumela tako hitro, kot so pričakovali, zato so postajali natančnejši in nekoliko glasnejši, še preden je predstava sploh prišla do prostora, kjer naj bi se začela.
Ko je preprogo končno razgrnila na odru pod drevesi, se je pod njenimi koraki nekaj oglasilo. Rose je obstala, poslušala in poskusila drugje, otroci pa so precej hitro ugotovili, da različni deli preproge skrivajo različne zvoke, zato so ji začeli kazati, kam naj stopi naslednjič. Iz posameznih tonov se je počasi sestavila otroška pesmica, ki so jo nekateri že prepoznali in začeli peti.
Ravno pri Rose se je lepo videlo nekaj, kar je značilno za klovnovsko gledališče: izvajalka ne pelje predstave samo po vnaprej določenem zaporedju, ampak dela s telesom, situacijo, humorjem in odzivi občinstva, zato otroško komentiranje ni motnja, ki jo je treba utišati, temveč material, iz katerega predstava lahko raste naprej.
Ko so lahko na preprogo stopili še otroci, so jo preverjali po svoje. Nekateri so stopali počasi in čakali na posamezen zvok, drugi so čeznjo stekli, tisti ob robu pa so sproti razlagali, kateri del je treba poskusiti. Po predstavi, ko je Rose svojo preprogo že zvila in odnesla, se je nekaj otrok vrnilo na isto mesto ter še nekaj časa skakalo po praznem odru in preverjalo, ali se bo pod nogami morda vendarle še kaj oglasilo.
Cirkuški svet na rojstni dan
Nastjin Cirkuški svet je zaradi prestavljenega termina pristal prav na soboto, ko je Doživljajsko igrišče praznovalo svoj 16. rojstni dan, zato okoli delavnice že od začetka ni bilo praznega prostora, ki bi čakal samo nanjo. Med drevesi so se pogovarjali odrasli, otroci so tekali med igrali, praznovanje je imelo svoj ritem, Nastja pa je sredi vsega tega odprla svoje cirkuške kovčke.
Začelo se je z dolgimi baloni, iz katerih so nastajali kužki, srčki, meči in še marsikaj, česar se na začetku verjetno ni dalo povsem predvideti. Otroci so zvijali, primerjali izdelke in se vračali po pomoč, med njimi pa se je dela lotila tudi babica, ki je izdelovala balonasta srca za svoje vnuke.
Pri ruticah se je vse skupaj nekoliko umirilo, saj so dovolj počasi padale skozi zrak, da je bilo mogoče spremljati njihov let in isti gib večkrat ponoviti, pri milnih mehurčkih pa se je dogajanje spet razlezlo čez Igrišče. Veliki mehurčki so odhajali med drevesa, otroci so tekli za njimi, se vračali po pripomočke in drug drugega klicali k posebej velikim, medtem ko so se skupini sproti pridruževali novi.
Nastjina delavnica je bila zaradi rojstnodnevnega vrveža verjetno najbolj »doživljajska« od vseh treh: ni imela jasnega roba, za katerim bi se program končal in začelo nekaj drugega, ampak se je ves čas mešala z igro, pogovori, prihajanjem in odhajanjem ljudi ter vsem drugim, kar se je tisto popoldne že dogajalo.
Tri cirkuška srečanja
V treh dneh so otroci cirkus srečali na precej različne načine. Pri Kaskadi so sami vzeli v roke rekvizite in vztrajali pri gibu, ki jim prvič ni uspel, pri Rose so bili najprej gledalci, nato njeni svetovalci in nazadnje še izvajalci na magični preprogi, pri Nastji pa so skozi balone, rutice in mehurčke spet prešli neposredno v lastno raziskovanje.
Prehajali so med vlogami gledalca, učenca, izvajalca, soustvarjalca in razlagalca, saj so se pridobljene veščine širile naprej med njimi samimi. Najbolj pa je možnost, da umetnost srečaš v prostoru, ki ga že poznaš in uporabljaš, bila ena pomembnejših značilnosti celotnega cirkuškega cikla.
Produkcija: Skrinjica idej, društvo za uveljavljanje inovativne kulturne produkcije, zanj Tanja Cvitko. V sodelovanju z Društvom Kulturna rapsodija, z Zavodom Igrišče ter s podporo Mestne občine Maribor.
