Hrvaški kralj, ki mu je gozd podaril grob – zgodba s Petrove gore

Posted by

·

Na Petrovi gori, gozdnatem hribovju na Kordunu v osrednji Hrvaški, je treba kralja poiskati med drevesi. Sredi gostega gozda, med visokimi krošnjami, praprotjo in bujnim podrastjem, stoji velik kamen s spominsko ploščo, ob njem pa leseno zavetje in nekaj informacijskih tabel. To je Kraljev grob, domnevno zadnje počivališče Petra Svačića, ki se je v zgodovinski spomin zapisal kot zadnji hrvaški kralj domačega rodu.

Petrova gora se nahaja jugovzhodno od Karlovca. Na enem od njenih vrhov stoji tudi 37 metrov visok Spomenik ustanku naroda Banije i Korduna, od katerega Kraljev grob ni daleč. Do obeležja vodi označena gozdna pot, planinci pa ga poznajo kot kontrolno točko planinske obhodnice Petrova gora.

Na informacijskih tablah je kralj Petar upodobljen v polni bojni opravi, s krono, mečem in velikim ščitom. Ob reprodukcijah zgodovinskih slik se pojavljajo še hrvaški pleter in napisi v glagolici. Pisava je nastala sredi 9. stoletja in ostaja pomemben del hrvaške kulturne dediščine; z njo je kraljevo ime zapisano tudi na spominski plošči Kraljevega groba.

Srednjeveško okrasje daje skromnemu gozdnemu postajališču slovesen videz, Petar pa s slik zre kot odločen vladar, ki natanko ve, komu pripadata krona in kraljestvo. O človeku za temi podobami so zgodovinski zapisi manj zgovorni.

Kralj, ki je dobil napačen priimek

Petar naj bi ob koncu 11. stoletja vladal predvsem osrednjemu delu tedanjega Hrvaškega kraljestva, v času nasledstvenih sporov po smrti kralja Stjepana II. Nasprotoval je ogrskim težnjam po hrvaški kroni in najverjetneje leta 1097 padel v spopadu z ogrsko vojsko.

V 19. stoletju je zgodovinar Franjo Rački pri branju srednjeveškega zapisa ime bana Petra iz rodu Snačićev napačno prebral kot Svačić. Ime se je pozneje uveljavilo tudi za kralja Petra, čeprav zgodovinarji še danes ne morejo zanesljivo potrditi, ali sta bila ban Petar Snačić in kralj Petar sploh ista oseba. Hrvaška enciklopedija zato vladarja obravnava preprosto kot Petra, brez priimka.

Ogrski kronist Šimun de Keza je v 13. stoletju zapisal, da je Petar umrl v spopadu na gori Gvozd. Po tradicionalni razlagi naj bi šlo za današnjo Petrovo goro. Pripoved o kraljevi smrti se je ohranila tudi v krajevnih imenih: Mađarev most, Dalmatinska varoš, Petrova poljana, Grobnik in Kraljev grob so poimenovanja, ki jih lokalno izročilo povezuje z domnevno bitko. O njih govori tudi gradivo zavoda Natura Viva o Petrovi gori. Krajevna imena pričajo o dolgem življenju te pripovedi, ne morejo pa potrditi, kje je bitka zares potekala.

Kraljev grob, lesena skulptura in opera

Današnje spominsko obeležje so leta 2006 postavili gozdarji iz Karlovca, ki so se leto prej lotili urejanja tega dela Petrove gore. Kraj, ki ga ljudsko izročilo povezuje s Petrovo smrtjo in pokopom, je tako dobil spominsko ploščo, informacijske table in urejeno postajališče za obiskovalce. Pri tem so gozdarji ohranili zgodbo, ki se je v okolici prenašala skozi rodove, ter ji namenili vidno mesto na planinskih poteh Petrove gore.

Na eni od tabel je predstavljena tudi lesena skulptura Petra Svačića, ki od leta 2009 stoji pri bližnjem lovskem domu Muljava. Damir Pavelić jo je izklesal iz enega samega kosa hrastovega lesa. Po kiparjevi zamisli naj bi kraljev odločni pogled izražal nepopustljivost v zadnjih trenutkih pred usodno bitko.

Na isti informacijski tabli so navedeni tudi verzi pesnika Zlatka Tomičića, ki jih je skladatelj Jakov Gotovac uporabil v operi-oratoriju Petar Svačić. Delo je dokončal leta 1970, vendar so ga naslednje leto umaknili s programa zagrebškega Hrvatskega narodnega kazališta.

Po razlagah naj bi bila odločitev povezana s politično občutljivostjo teme, ko je poudarjanje hrvaške državnosti in nacionalne identitete zbujalo politične napetosti. Opera je prvo koncertno izvedbo doživela šele 30. maja 1992, deset let po skladateljevi smrti. O nenavadni usodi Gotovčevega dela piše tudi Matica hrvatska. Skoraj devet stoletij po domnevni Petrovi smrti je tako tudi umetniška upodobitev njegove zgodbe trčila ob politične okoliščine svojega časa.

Gotovčeva opera je kralju namenila orkester in zbor, na Petrovi gori pa mu družbo delajo le visoka drevesa. Namesto kraljevega spremstva, fanfar in veličastne grobnice je tu skromen spominski kamen, nad katerim se razprostirajo krošnje. Morda si za zadnje dejanje kraljeve zgodbe niti ne bi mogli zamisliti lepšega prizorišča.

Fotografije: TC

Tanja Cvitko Avatar

Tanja Cvitko

Zadnji zapisi