Tanja Cvitko

Sredi šestdesetih letih let prejšnjega stoletja so ga opredelili za “najslabšega umetnika v ZDA”, saj je del strokovne javnosti smatral, da so njegova dela zgolj brezsramne kopije, s katerimi si prilašča umetniške zasluge. Tega si nikoli ni jemal k srcu, vsaj ne javno. V intervjuju iz leta 1983 je na vprašanje o negativnih kritikah stoično, brez kakršnekoli vzvišene umetniške pretencioznosti, odvrnil:

“Ne morem narediti ničesar, da bi bil boljši, res ne. Trud nima nič s tem. Preprosto narediš, kar zmoreš. (…) Zaradi dvomov se ne smeš obremenjevati, ker potem nikoli ničesar ne narediš.“

Obsežna pregledna razstava v prvem nadstropju dunajske Albertine, ki vključuje skoraj sto artefaktov, je nastala v poklon lanski 100-letnici rojstva newyorškega vizualnega umetnika Roya Lichtensteina (1923–1997).

Roy Lichtenstein, pop art inovator

Od zgodnjih avtorjevih del, vključno z reprezentativno ikono njegovega ustvarjalnega opusa z naslovom Look Mickey, do pejsažev, risb, grafik, tapiserij in velikanskih skulptur. Okrepljena z znamenitimi deli z motivi iz potrošniškega sveta v črno-beli tehniki ter specifičnimi vizualnimi upodobitvami, za katere je navdih našel v delih Pabla Picassa, Salvadorja Dalija, Ernsta Ludwiga Kirchnerja in Jacksona Pollocka.

Roy Lichtenstein v današnji perspektivi, ob Andyju Warholu, velja ne samo za enega od utemeljiteljev in najbolj prepoznavnih predstavnikov umetniške smeri pop arta, temveč za enega najpomembnejših ameriških umetnikov minulega stoletja.

Motive za svoja dela je, poleg umetniških klasikov, najpogosteje črpal iz takratnih množičnih vizualnih medijev – stripov, časopisov, risank in oglasov. Impresivna retrospektivna razstava ponuja odličen vpogled v njegov inovativni slog vpeljave industrijskih tehnik v sodobni umetniški izraz, njegove takratne navdihe iz umetnostne zgodovine ter predvsem iz popularne kulture.

V šestdesetih letih se je v ZDA začel strm vzpon vizualnega oglaševanja v časopisnem tisku, s čimer se je pričela oblikovati kultura množičnega potrošništva. Dotedanje vsakdanje ameriško življenje se je obrnilo na glavo. Sodobni umetniki tistega časa so spontano zaznali ustvarjalne priložnosti, ki so jih servirali novi vizualni svetovi komercialnih televizijskih in časopisnih oglasov ter, med njimi, tudi šundovskih stripov.

Stripovski navdihi za Roya Lichtensteina

Roy Lichtenstein je skozi svoj ustvarjalni opus zrcalil duh časa in razvijal natančno izostreno barvno in kompozicijsko zavedanje. V zgodnji fazi svoje umetniške kariere je uporabljal izključno primarne barve s črnimi orisnimi črtami, kjer je inspiracijo črpal iz del Pieta Mondriana.

Njegov navdih so prav tako bili uveljavljeni umetniški slogi kot sta kubizem in art déco, pa tudi znane mojstrovine (vsaj) Moneta in Cézanna. Podobe iz svetovne umetnosti je obravnaval enakovredno s šundovskimi stripi – recikliral jih v svojem prepoznavnem slogu in na svoj specifičen način med kritiki in konzumenti umetnosti predrzno izzival dotedanje dojemanje in razumevanje »visoke« in »nizke« umetnosti.

Svetovno slavo in prepoznavnost je Lichtenstein sicer pridobil s svojo značilno preobrazbo motivov razširjene popularne kulture v likovno umetnost. Ključna značilnost njegovega sloga je bila modifikacija stripovskih upodobitev, ob tem, poleg že omenjene Miki Miške, izpostavljamo njegove arhetipske nebogljene blondinke in njihove junake – odrešitelje, kot jih poznamo iz trivialnih stripov.

Običajno je izbiral posamezne stripovske okvirčke ljubezenskih ali vojnih vsebin, jih prilagodil, spremenil, povečal in pazljivo natančno ponovno sestavil na svoja platna.

Njegove umetniške reinterpretacije vedno znova postavljajo vprašanje: ali je reciklirana, ponovna, drugačna sestava znanih motivov pravzaprav novo, izvirno, avtentično umetniško delo?

Značilne rastrske pike kot vizualni podpis

Na ameriški in svetovni umetniški sceni se je najbolj uveljavil z estetiko živahnega barvnega spektra, z jasnimi linijami in značilnimi pikčastimi rastri, ki so posnemali učinek takratne tehnike cenenega časopisnega tiska. Svojo razširjeno barvno paleto, ki jo je najraje uporabljal, je na vrhuncu kariere opisal kot »kislo rumeno, dolgočasno zeleno, vijoličasto-modro in rdečo Life magazina«.

Že omenjene rastrske pike, njegov značilni umetniški podpis, je uporabljal z namenom poustvarjanja cenene, mehanske, brezosebne kakovosti komercialnega tiska. Tehniko je, najprej ročno, potem šablonsko, razvil v specifično prepoznaven vizualni jezik, s katerim ga danes najbolj povezujemo.

Lichtensteinove detajlirane vizualne kompozicije so istočasno dokumentirale tedanji čas in parodirale množične motive iz takratne “nove normalnosti“, komercialno potrošniškega sveta, kar je sicer bilo vodilno vsebinsko načelo pop arta. Svoj umetniški slog je z lastnimi besedami opredelil za industrijsko umetnost.

Izrazito intenzivno in drzno vizualno moč Lichtensteinovega načina umetniškega izražanja najboljše opišejo kritiki, ki so ga poimenovali za mojstra poustvarjanja stereotipov, rojenih iz sodobne potrošniške družbe. Kljub temu, da je bil večinoma cenjen zaradi svojega inovativno provokativnega vizualnega sloga, ki je navdih močno črpal iz “cenene estetike in marketinške vsebine” komercialnih tiskanih medijev, so njegova dela pogosto sprožala polemike in kontroverze zaradi vprašljive izvirnosti njegove umetnosti.

Tovrstne kritike Lichtensteinovega opusa lahko strnemo v očitke zaradi neposrednega prisvajanja slikovnih podob brez zadovoljivega priznanja ustvarjalnega prispevka izvirnih avtorjev.

“Zaradi Roya Lishtensteina smo slišali slike.”

S transformacijami vizualnega sloga komercialnega tiska je Roy Lichtenstein uspešno prestopil mejo med množično izdelanimi in unikatnimi umetniškimi izdelki.

Ne nazadnje je, sorodno kot Andy Warhol, provokativno preverjal prevladujoče prepričanje, da je edinstven produkt ustvarjalno neponovljiv in zato avtomatično umetniško »bolj vreden« od industrijsko izdelanega, recikliranega. S to idejo se je vrnil k osnovnem izviru dojemanja umetnosti in večnem vprašanju o tradicionalnih hiearhijah vrednostnih (in vrednotnih) kategorij v svetu umetnosti.

Ne glede na to, kje v spektru umetniškega doživljanja leži vaš osebni sentiment do Lichtensteinovega značilnega sloga, v umetnostno zgodovino se je neomajno zapisal med provokativne »pop artovce« in umetniške inovatorje, ki so se drznili (po)dvomiti v ustaljene umetniške okvirje, saj so potrošnikom umetnosti ponudili svoje nove (re)interpretacije že znanega in videnega.

Povedano drugače, z besedami publicista Gregorja Baumana:

“To so (…) glasna platna, svojevrstna oblika pop-poezije v oblačkih, s katero je poudarjal satiričnost videnega. Če smo zaradi Ennia Morriconeja začeli poslušati film, smo zaradi Lichtensteina slišali slike.”

Danes je Lichtensteinova zapuščina še vedno močno odmevna in vplivna v svetu umetnosti. Njegovo umetniško eksperimentiranje in raziskovanje vsakdanjih množičnih podob znotraj komercialne (ne)estetike bi nas moralo vedno znova opominjati tudi na današnji medijsko in tržno prenasičen družbeni prostor.

Med ostalim je ravno Lichtensteinovo poustvarjanje podob postalo nadčasno in nevarno preroško v današnji digitalni dobi, ko strmo narašča vpliv in uporaba umetne inteligence. Spletne slikovne podobe ali znane motive je danes še lažje kot kadarkoli prej zaznati, kopirati, spreminjati in nuditi v nadaljnjo uporabo brez navajanja ali upoštevanja izvirnega ustvarjalnega avtorstva.

Retrospektivna razstava Roy Lichtenstein, stoletna razstava je v dunajski Albertini postavljena do 14. julija 2024. Za enotno ceno muzejske vstopnice sta, med ostalimi mojstrovinami, trenutno na ogled tudi (vsaj) izvirni Monet in Picasso.

objavljeno v časniku Večer, Sobotna priloga, 6. 7. 2024

Fotografije: Tanja Cvitko
Naslovna fotografija: slikovni napovednik za Večer v Soboto, 5. 7. 2024, X objava Rok Kajzer

Sorodni zapisi