Vstopiti v gledališko dvorano z najstnico, ki ji pozornost običajno kradejo bleščeči piksli s telefona, in tam doživeti trenutek popolne odrske prevzetosti, je danes redek privilegij. Ko mi je navdušeno priznala, da je to »najboljša predstava, ki so jo kadarkoli ever gledali s šolo« in da si jo želi videti še enkrat, ni bilo oklevanja za ogled.
Res je, s kotičkom očesa opazovati navdušeno gledalko iz polmraka dvorane je bila drugačna predstava: njene oči so se širile v občudovanju, roke so ob vsakem šoku poletele k ustom, sproščen smeh pa se je mešal z napetim pričakovanjem. Nisva bili sami – okoli naju so mladostniki s ponosom odpeljali svoje skrbnike v svet, ki ga odrasli pogosto ne razumemo več. Pa bi se morali potruditi.
Kapuca, ne kapica!
SNG Maribor je 7. marca 2026 s svojo 50. uprizoritvijo Rdeče kapuce znova dokazal, da gledališče še kako živi, če le zna nagovoriti generacijo, ki namesto v gozdove strmi v oblake podatkov. Avtorica besedila in dramaturginja Maja Borin je spretno zajela iz brezčasnega bazena motivov klasične Rdeče kapice, kar je režiserka Saša Broz mojstrsko pretopila v novo, aktualno resničnost. To ni pravljica o deklici s košarico dobrot, temveč zgodba o odraščajoči Rdečki in njenem prijatelju Luki, ki se prebijata skozi labirint sodobnih pasti.
Sodobna Rdečka se sooča s preizkušnjami, ki so nam boleče znane. V svetu, kjer prevladujeta videz in moč, se dekle spopada z vrhunskimi manipulatorji in povzpetniškim volčjim krdelom. Njena pot je iskanje varne sledi skozi kaos odraščanja, pri čemer ji kot moralni kompas služi babičina »rdeča nit«. Predstava odseva ne le aktualnih problemov mladih, temveč jih navdihuje s Rdečkino iznajdljivostjo in pogumom, da se upre sistemu, ki želi zadušiti srčno iskrenost.
Namesto moraliziranja ali »pedagoškega prsta« v zraku predstava ponuja zrcalo: prikazuje pritiske vrstniškega nasilja, (med)generacijskega nerazumevanja in vprašanje lastne identitete v svetu, ki od mladega človeka zahteva, da se mu prilagodi.
Kako se upreti tuljenju z volkovi?
Vizualna podoba predstave je naravnost osupljiva. Scenografija in kostumografija nista le kulisa, temveč živa organizma, ki v kombinaciji z avtorsko glasbo in songi ustvarjata atmosfero pravega psihološkega trilerja. Ne nazadnje tudi SNG predstavo opiše kot »pravljični triler«.
Kar pa tej uprizoritvi daje še dodatno težo, je njena zavezanost dialogu tudi po tistem, ko ugasnejo zadnji žarometi in izzvenijo zadnji aplavzi. Izčrpno pedagoško gradivo, ki spremlja predstavo, je dragocen most med videnim in doživetim. Staršem in učiteljem ponuja vstopnico v varen prostor pogovora o temah, ki so za mladostnike pogosto pretežke, da bi jih načeli sami. Kako prepoznati toksične odnose? Kdaj reči ne? Kako ohraniti svojo »rdečo kapuco«, svoj jaz, ko vsi okoli tebe tulijo z volkovi?
Blizu mladim, brez pridiganja
Ob koncu predstave spoznamo, da Rdeča kapuca ni le gledališki dogodek, temveč nujen opomnik. Sporoča nam, da v digitalnem hrupu še vedno obstajajo zgodbe, ki nas lahko prizemljijo in povežejo. To je predstava, ki ne podcenjuje mladostnikove inteligence in ne pridiga zviška. Namesto tega jim poda roko in jih vabi, da skupaj najdejo pot iz labirinta odraščanja. Ob tem pa »pazijo na razpoko«, če namignemo na nosilni song predstave.
Rdečka ne išče le svoje poti – (na)uči nas, kako v svetu volkov ostati človek. In če lahko ena gledališka ura doseže, da najstnik odloži telefon in se iskreno zamisli nad svojo rdečo nitjo, potem je umetnost zmagala na celi črti.
Fotografije: Peter Giodani, fotogalerija predstave Rdeča kapuca (SNG Maribor)
Tanja Cvitko 