Na Šušnjarju je bilo tisti poznojesenski dan skoraj preveč mirno. Nad Sanskim Mostom se je raztezalo modro nebo, na drevesih so ostajali zadnji rjavi listi, trava je bila nenavadno zelena, med drevesi pa je iz zelene krajine štrlela velika srebrna forma, ki se je pod soncem spreminjala z vsakim korakom okoli nje. Če človek ne bi vedel, da je prišel v spominski park na prostoru množičnega grobišča, bi se spokojnosti kraja zlahka prepustil.
Nakar se zaslišijo zvonci.
Po travniku je prilezla čreda ovac. Nekatere so se razkropile ob dolgih betonskih klopeh, druge so se pomikale proti srebrni skulpturi, ena pa se je ustavila tik pred mano in mi skoraj pozirala za fotografijo, kot da sem na njenem pašniku ravno jaz nenavadni tujek. Zvonci so odmevali po skoraj praznem prostoru, ovce so mirno grizljale travo, nad njimi pa se je lomila srebrna površina petnajstmetrskega obeliska.
Prizor je imel nekaj postapokaliptičnega, vendar ne zato, ker bi bil kraj temačen ali opustošen. Ravno nasprotno, vse je bilo mirno, skoraj lepo, medtem ko so si ovce med monumentalnim spomenikom in grobnimi gomilami brez najmanjšega zadržka prisvojile spominski park.
Zanje je bil Šušnjar samo pašnik. V tej popolni odsotnosti zavedanja je bilo nekaj presunljivega in bolečega, ker je življenje v spominskem parku teklo naprej, kot da se človekovo nasilje vanj nikoli ni zapisalo.
Plamen namesto kosti
Šušnjar je ime vzpetine približno kilometer od središča Sanskega Mosta, mesta v severozahodnem delu Bosne in Hercegovine. Na njenih južnih pobočjih leži Memorijalni kompleks Šušnjar u Sanskom Mostu, kakor se glasi njegovo uradno ime, danes zaščiten kot nacionalni spomenik Bosne in Hercegovine. Idejno rešitev za osrednji spomenik je leta 1970 izdelal sarajevski umetnik Petar Krstić, spominska slovesnost ob kompleksu pa je bila 2. avgusta 1971.
Za razumevanje množičnih pobojev na Šušnjarju se je treba za trenutek vrniti v april 1941. Nacistična Nemčija in njene zaveznice so napadle Kraljevino Jugoslavijo, ki je po enajstih dneh kapitulirala, njeno ozemlje pa je bilo razdeljeno.
V Zagrebu je bila 10. aprila 1941 razglašena Neodvisna država Hrvaška, fašistična satelitska država Nemčije in Italije pod oblastjo ustaškega gibanja, ki je obsegala tudi Bosno in Hercegovino. Kljub imenu ni bila neodvisna v običajnem pomenu besede; njeno ozemlje sta si razdelili na vplivni območji, ustaški režim pod vodstvom Anteja Pavelića pa je bil politično in vojaško odvisen od obeh držav. Pod njegovo oblastjo so sledili rasni zakoni, pregoni, izgoni in množični poboji Srbov, Judov, Romov in političnih nasprotnikov, vzpostavljen pa je bil tudi sistem koncentracijskih taborišč, med njimi Jasenovac, največji taboriščni kompleks ustaškega režima.
Tudi Sanski Most je prišel pod ustaško oblast in že maja 1941 je nasilje dobilo lokalno podobo. Ko so ustaše prepovedale praznovanje pravoslavnega Đurđevdana, se je uprlo srbsko prebivalstvo okoliških vasi. Ustaške oblasti so za zadušitev upora poklicale tudi nemško vojsko. Po nekaj dneh bojev je bilo 27 zajetih Srbov ustreljenih, njihova trupla so razobesili v mestnem parku, tri dni pozneje pa jih pokopali na Šušnjarju. V začetku avgusta 1941 so sledili množični poboji civilnega prebivalstva Sanskega Mosta in okolice.
Koliko ljudi je bilo pobitih prav na Šušnjarju, še danes ni mogoče povedati z eno nesporno številko. Zgodovinar Dino Dupanović opozarja, da pogosto navajanih 5.500 do 6.000 žrtev praviloma pomeni celotno območje Sanskega Mosta, ne samo morišča na Šušnjarju, kjer obsežnih ekshumacij, ki bi omogočile zanesljivejšo oceno, niso opravili. Najbolj ustrezno je zato govoriti o tisočih pobitih civilistih.
Od podob k abstrakciji
Ko so konec šestdesetih let začeli pripravljati spominski park na Šušnjarju, se je bližala trideseta obletnica pobojev, po Jugoslaviji pa je nastajala nova generacija velikih memorialnih območij. Spomenikov narodnoosvobodilnemu boju in žrtvam fašizma je bilo takrat že na tisoče, v tistem desetletju pa so posamezne kipe in plošče vse pogosteje dopolnjevali večji, prostorsko zasnovani kompleksi. Namenjeni so bili slovesnostim, organiziranim obiskom in izobraževanju; vanje so prihajale šolske ekskurzije in druge skupine, sam prostor pa je postajal del izkušnje.
Spreminjal se je tudi način, kako so ti kraji govorili o vojni. Ob figurativnih podobah borcev, žrtev in zmagovalcev so se vse močneje uveljavljale abstraktne in simbolne forme, ki dogodka niso več »pripovedovale« do konca, ampak so puščale več prostora osebnemu doživljanju kraja.
Dupanović ta premik povezuje tudi z željo po bolj univerzalnem razumevanju tragedije in po spominu, ki ne bi znova razpihoval etničnega sovraštva, kot pomembnega predhodnika pa izpostavlja Bogdanovićev Cvet v Jasenovcu iz leta 1966.
V istem času je bilo treba odločiti tudi, kakšno obliko dati Šušnjarju. Med zelo različnimi umetniškimi predlogi se je pokazalo, kako občutljivo je bilo vprašanje zaznamovanja kraja množičnega poboja, saj podoba smrti ni smela znova proizvajati groze ali iz nje ustvarjati novega sovraštva.
Bogdan Bogdanović je pripravil rešitev, ki je komisijo spominjala na babilonski stolp in po njenem mnenju ni dovolj ustrezala značaju kraja.
Vanja Radauš je za osrednji motiv izbral človeške kosti, komisija pa je bila zadržana ravno zaradi neposrednosti njegove zamisli. Svojce mrtvih bi lahko pretresla in spodbujala sovraštvo do storilcev, celo do skupnosti, iz katere so prihajali. Dupanović ta pomislek razume tudi kot vprašanje kolektivne krivde: zločin so zagrešile ustaške enote, spomenik pa naj tega ne bi prevedel v krivdo celotnega hrvaškega prebivalstva.
Za spomenik je bil izbran Krstićev predlog.
Forma, ki jo spreminja svetloba
Petnajstmetrska nepravilna forma ima jekleno nosilno konstrukcijo, prekrito s tankimi aluminijastimi ploščami. Dupanović jo bere kot stilizirani plamen, kot podobo trajnega spomina in odpora, današnji spomeniškovarstveni opis pa v njej prepoznava življenje in trpljenje ljudi tega območja. Te razlage si ne nasprotujejo; prej pokažejo, koliko več prostora dopušča abstraktna forma od neposredne podobe kosti ali umirajočega telesa.
Z ene strani se na soncu skoraj blešči, nekaj korakov pozneje velike ploskve potemnijo in vdolbine postanejo globoke sence, z zadnje strani pa sledi vode, umazanije, poškodb in manjkajoče obloge popolnoma spremenijo njegov obraz. Isti predmet je lahko v nekaj minutah videti slovesen, nenavaden, skoraj futurističen in precej načet, odvisno od strani, s katere ga gledaš, ter od tega, kam pade svetloba.
Krstićeva izbira abstrakcije je zato danes še toliko bolj zanimiva. Spomenik ni določil enega samega načina, kako je treba Šušnjar razumeti, prostor okoli njega pa je bil zamišljen širše od grobišča ene skupnosti. Posvečen je bil žrtvam fašističnega terorja in borcem narodnoosvobodilnega boja Sanskega Mosta in okolice, ob njem pa so stale ploščice z imeni padlih borcev različnih narodnosti.
Ta zamisel o skupnem spominu ni ostala nedotaknjena.
Kdo ostane v spominu
Ko je leta 1992 v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna, se je začel spreminjati tudi Šušnjar. Ob grobnih gomilah je bil postavljen velik betonski pravoslavni križ, odstranjene pa so bile ploščice z imeni približno dvajsetih do tridesetih padlih bošnjaških partizanov, medtem ko so ostala imena padlih Srbov in Judov.
Dupanović te posege opisuje kot ponovno interpretacijo spominske funkcije kompleksa, pri kateri se je začelo odločati, katere žrtve bodo v prostoru ostale vidne in katere ne, seveda v skladu s takratnimi političnimi in ideološkimi okoliščinami. Prostor, ki je bil zasnovan tako, da bi segal čez etnične meje, je nekaj več kot dvajset let po nastanku sam postal prizorišče odločanja o tem, kdo vanj sodi in kdo ne.
Dramaturgija prostora
Šušnjar ni bil zasnovan kot osamljena skulptura na travniku. Med grobnimi gomilami so speljane poti, dolgi betonski elementi so omogočali sedenje in pouk na prostem, kompleks pa je gostil spominske slovesnosti in kulturne prireditve. Že sama ureditev je obiskovalca vabila, da se v njem zadrži.
Če Krstićevo zasnovo beremo dramaturško, se pomen spomenika ne razkrije v enem samem pogledu. Obelisk se med približevanjem in obhodom ves čas spreminja; velika aluminijasta forma je vsakih nekaj korakov videti drugače, saj jo preoblikuje svetloba. V notranjosti spomenika je Krstić predvidel še svetlobne in zvočne učinke, ki naj bi ponazarjali boj in trpljenje ljudi sanskega območja, vendar zanje ob gradnji ni bilo dovolj finančnih sredstev.
Osnovne poteze te zamisli so še danes prepoznavne, čeprav je kompleks precej načet od zoba časa in človeka. Betonski elementi ostajajo, na osrednjem spomeniku so grafiti, aluminij je ponekod potemnel in deli obloge manjkajo. Posebej preseneti zadnja stran obeliska, kjer se bleščeča podoba, ki človeka pričaka ob prihodu, spremeni v precej bolj poškodovano površino.
Vprašanje obnove zato hitro postane bolj zapleteno od popravljanja poškodovane kovine in betona. Centar za nenasilnu akciju je po obisku Šušnjarja leta 2015 zapisal, da kompleksa po njihovem ne bi smeli preprosto vrniti v prvotno stanje, saj so poškodbe in poznejši ideološki posegi tudi sami postali del njegove zgodovine. Šušnjar je v takšnem branju dokument ne samo dogodkov, zaradi katerih je nastal, ampak tudi tega, kaj se je skozi desetletja dogajalo s spominom nanje.
Svetloba in zvonci
Tistega jesenskega popoldneva so se med sprehodom nepričakovano povezali elementi, na katerih je temeljila Krstićeva prostorska zasnova spominskega parka. Sprehod med grobnimi gomilami in okoli obeliska je ves čas spreminjal pogled nanj. Krstićeva zamisel o zvoku ni bila nikoli izvedena, tisti dan pa je prostor vseeno dobil svoj zvok. Zvonci so prihajali in odhajali skupaj s čredo, ovce so se počasi premikale med gomilami in klopmi, spomenik pa se je ob vsakem premiku znova ujel v svetlobo. Nič od tega ni bilo načrtovano, učinek pa je bil presenetljivo celovit.
Mir na Šušnjarju zato ni bil lahkoten. Lep in boleč hkrati, vendar ne mračen. Grobne gomile so ostajale pod nogami, poškodovani obelisk se je še vedno lovil s svetlobo, čez park pa so prihajali zvonci črede, ki je med vsem tem povsem mirno pasla naprej. V takem prizoru človek nehote upočasni, saj se v tem ritmu glasneje prikaže tudi minljivost vsega človeškega. Ljudje odidejo, režimi se zamenjajo, spomeniki se poškodujejo, kraj pa ostane in v sebi nosi njihove sledi.
Morda tak kraj včasih potrebuje nekoga, ki se ustavi in njegovo zgodbo pripoveduje naprej.
Fotografije: TC
Viri in nadaljnje raziskovalno branje o Šušnjarju:
- Dino Dupanović, odgovori o Spomen-kompleksu Šušnjar, Istinomjer, 2025 — število žrtev, razvoj spominske arhitekture, abstrakcija, vprašanje kolektivne krivde, razumevanje Krstićeve forme in posegi v kompleks leta 1992. // Dino Dupanović o Šušnjarju
- Šušnjar 1941 – zbornik radova, svjedočenja i dokumenata — pričevanja in dokumenti o nastajanju memoriala, različnih umetniških predlogih Bogdana Bogdanovića, Vanje Radauša in Petra Krstića ter Krstićevi prvotni zamisli s svetlobnimi in zvočnimi učinki. // Šušnjar 1941 – zbornik
- Zavod za zaštitu kulturnog naslijeđa Unsko-sanskog kantona, Memorijalni kompleks Šušnjari – Sanski Most — zgodovina kraja, majski upor leta 1941, prostorska zasnova kompleksa, opis osrednjega obeliska in poznejše spremembe. // Memorijalni kompleks Šušnjari – Sanski Most
- Vladana Putnik Prica in Nenad Lajbenšperger, On the wings of modernity: WWII memorials in Yugoslavia, Docomomo Journal, 2018 — širši umetnostnozgodovinski okvir, v katerem so se jugoslovanski spomeniki druge svetovne vojne od figurativnih rešitev premikali proti modernističnim, abstraktnim in prostorsko zasnovanim memorialom. // On the wings of modernity
- Sanja Horvatinčić, Spomenik, teritorij i medijacija ratnog sjećanja u socijalističkoj Jugoslaviji, Život umjetnosti, 2015 — odnos med spomenikom, krajem, po katerem je zasnovan, in obiskovalcem; uporaben predvsem za razumevanje memoriala kot prostora izkušnje in ne zgolj posameznega objekta. // Spomenik, teritorij i medijacija ratnog sjećanja
- Centar za nenasilnu akciju, From a culture of using the dead towards a culture of relating to the dead, 2015 — obisk Šušnjarja ter premislek o tem, ali so poškodbe, ideološki posegi in spremembe kompleksa postali del njegove zgodovine, ki je pri obnovi ne bi smeli preprosto izbrisati. // From a culture of using the dead towards a culture of relating to the dead
- United States Holocaust Memorial Museum, Axis Invasion of Yugoslavia — širši zgodovinski okvir napada na Jugoslavijo leta 1941, nastanka Neodvisne države Hrvaške ter politične in vojaške odvisnosti ustaškega režima od nacistične Nemčije in fašistične Italije. // Axis Invasion of Yugoslavia
- Komisija za očuvanje nacionalnih spomenika Bosne i Hercegovine — uradni status Šušnjarja kot nacionalnega spomenika ter poznejši zaščitni ukrepi za kompleks. // Odločba o spremembah zaščite Šušnjarja
- Donald Niebyl, Šušnjar Memorial at Sanski Most, Spomenik Database — pregled nastanka kompleksa, njegove prostorske zasnove, dimenzij in materialov obeliska, svetlobno-zvočne zamisli ter današnjega stanja, dopolnjen s fotografsko dokumentacijo. // Šušnjar Memorial at Sanski Most
