Rossmanitova grobnica v pozabljeni tišini radvanjskega gozda

Mogočne Rossmanitove grobnice, skrite v gozdu nad radvanjskim dvorcem, ni prav lahko najti, saj do nje ne peljejo nobeni smerokazi ali informacijske table. Edina varianta je orientacija po koordinatah lokacije na Google Maps. Najlažje je slediti makadamski poti mimo radvanjskega ribnika, nato pa zaviti na neoznačeno gozdno pot in upati na srečo.

Potrebovala sem tri poskuse.

Ko jo končno najdeš, se pred tabo odpre pogled na še vedno impresivno kamnito kapelo, precej večjo, kot bi človek pričakoval. Nad stopnicami in pročeljem mogočno kraljuje štiri metre visok kip Jezusa na križu, arhitekturni detajli pa ji dajejo dodaten pridih. Med drevesi vlada nenavadna tišina. Ko stojiš pred njo, te za trenutek kar malo zmrazi.

Gozdno vzdušje je spokojno in lokacija je za kakšen film ali video bila skoraj idealna. Masivna grobnica, velik križ in gozd okoli nje že sami po sebi ustvarjajo precej posebno scenografijo, sončna svetloba, ki skozi krošnje pada nanjo, pa prizor ves čas spreminja. Ko veter zaziba krošnje, se skozi listje pojavijo svetlobni vzorci, grobnica pa je videti skoraj skrita, drugič spet povsem izpostavljena.

Z grobnico je povezan Alfred Rossmanit von Florstern, ki je bil okoli preloma stoletja lastnik radvanjske graščine. Rodil se je leta 1859 na Dunaju in postal diplomat, med drugim ataše v Petrogradu. Ko je zapustil diplomatsko službo, se je posvetil posesti. Ukvarjal se je s poljedelstvom in živinorejo, čebelarstvom, hmeljarstvom in sadjarstvom, najbolj pa so ga zanimali konji. Mariborska knjižnica ga opisuje kot strokovnjaka za konje in organizatorja konjskih dirk v Mariboru in Ljutomeru.

Radvanjski kmetje so ga menda pomnili kot naprednega, a izjemno ljudskega in priljubljenega gospodarja, ki je v lokalno okolje prinesel pridih svetovljanskega duha.

Graščina v Radvanju je bila središče posesti, okoli nje pa so bili gospodarski objekti, hlevi, vrtovi in sadovnjaki. Iz urbarja iz leta 1695 je razvidno, da je bil radvanjski grad že takrat precej velik, imel jarek ter dvižni most, gospodarsko poslopje pa je med drugim obsegalo hleve, kovačijo, vrtno poslopje, bazen za ribe in mlin. V Rossmanitovi dobi je posestvo cvetelo in slovelo po vrhunski selekciji živine ter naprednih kmetijskih metodah. Danes si je takratno življenje precej težko predstavljati, ko človek hodi po gozdu in išče pot do družinske grobnice.

Načrte za družinsko grobnico je izdelal dunajski arhitekt Gustav Flesch-Brunningen, izvedel pa jih je mariborski arhitekt Fritz Friedriger. Na pročelju je poleg velikega Križanega še grb rodbine Rossmanit in medaljon z reliefom Rossmanitove žene, stranske stene pa gradijo kamniti bloki. Mariborska knjižnica jo zato opisuje kot monumentalno nagrobno arhitekturo.

Friedriger je v Mariboru pustil več sledi. Po njegovih načrtih je nastalo več kot 70 objektov, med njimi Baroničina hiša na vogalu Smetanove in Prežihove ulice ter Vila Transilvanija na Mladinski ulici, ki jo je okoli leta 1910 zgradil zase in za svojo družino. Ko danes njegovo delo srečujemo po mestu, je nenavadno pomisliti, da je arhitekt podpisal tudi tako odmaknjen in častitljiv objekt.

Relief Rossmanitove žene je eden od detajlov, ki ga je vredno pogledati od blizu. Njen obraz je ujet v okrogel medaljon, precej višje od človekovih oči, in ko skozi veje prodre sonce, ga za trenutek osvetli. V sicer precej grobi in mogočni kamniti podobi grobnice deluje skoraj nežno, kot melanholična varuhinja preteklosti.

Pri podatku o tem, kdo je bil v grobnici dejansko pokopan, se zapisi razlikujejo. Večer je januarja 2024 zapisal, da v njej ni bil nikoli pokopan niti Alfred Rossmanit niti kdo iz njegove družine. ZRC SAZU pa navaja, da je bil Rossmanit po smrti leta 1928 najprej pokopan v družinski grobnici nedaleč od radvanjskega dvorca, nato pa so njegove posmrtne ostanke leta 1970 prenesli v Gradec.

Grobnica je v precej slabem stanju. Notranjost je izpostavljena vremenskim razmeram in vandalizmu. Grafiti na stoletnem kamnu in sledi divjih ognjišč znotraj kapele kažejo na žalostno propadanje kulturne in zgodovinske dediščine ne samo okraja, temveč tudi mesta.

Kako kaže z obnovo? Leta 2015 je Mestna občina Maribor obvestila Zavod za varstvo kulturne dediščine o pobudi za obnovo, zavod si je kapelo ogledal in jo predlagal za vpis v Register kulturne dediščine. Takrat so predlagali tudi ureditev gozdne poti in zaščitne ukrepe, pozneje pa se je govorilo še o odkupu zemljišča. Leta 2022 je občina sporočila, da poteka parcelacija zemljišča, ki naj bi ji omogočila odkup dela parcele okoli grobnice in nato obnovo.

Morda je pri vsem skupaj najbolj nenavadno prav to, da takšna mogočna podoba stoji tako blizu mesta, pa jo je mogoče iskati trikrat, preden skorajda slučajno naletiš nanjo. Ko jo zagledaš med drevesi, težko razumeš počasnost birokratskih mlinov za zaščito dediščine.

Medtem Rossmanitovo grobnico gozd počasi ovija vase, veje segajo vse bliže, skozi odprt vrh pa še vedno kuka nebo. Človek se ob takem prizoru nehote vpraša, koliko časa bo še mogoče priti do nje in jo najti tam, kjer je bila nekoč zamišljena. Škoda bi bilo, če bi jo nekoč iskal zaman.