Pred blagajno je gneča. Kar precejšnja, pravzaprav, in za zagrebški muzej, ki se predstavlja kot prvi muzej smeha na svetu, je to precej zanimiv prizor. Ljudje v vrsti namreč ne čakajo, da bi si v tišini, s spoštljivo distanco in z rokami na hrbtu ogledali zbirko nacionalnega pomena. Čakajo preprosto na to, da jih spustijo v prostor, kjer se pričakuje, da bodo počeli precej manj muzejske stvari.
Po nakupu vstopnice tvoj obisk muzeja začne z velikanskim toboganom, po katerem se spustiš naravnost v bazen z žogicami…
Zagrebški HaHaHouse obiskovalcu ne prodaja klasičnega ogleda muzeja, ampak precej konkretno izkušnjo. Smeh tukaj ni samo reakcija na nekaj smešnega, temveč je rdeča nit, okoli katere so zgradili celoten obisk: nekaj si ogledaš, nekaj preizkusiš, nekaj sprožiš, nekaj oblečeš, nekaj zapoješ in se ob vsem skupaj precej verjetno tudi nasmeješ.
Eksponat ni več stvar, eksponat je situacija
Na tej točki muzejsko vprašanje postane zanimivo, ker se je treba vprašati, kaj sploh lahko razstaviš, če je osrednja tema muzeja nekaj tako nematerialnega, kot je smeh. Slike? Fotografije ljudi, ki se smejijo? Zbirko najboljših zgodovinskih šal? Kakšen umetniški kip, ki ponazarja veselje?
HaHaHouse je s svojimi (več kot) štiridesetimi instalacijami, razporejenih v osem interaktivnih con, ubral precej širši pristop. Smeh so vzeli kot pojav, humor povezali z različnimi oblikami popularne kulture, nakar vse skupaj opremili z rekviziti, liki in situacijami, v katere lahko stopiš tudi sam. Tako se v istem prostoru znajdeš nekje med zgodovino humorja, popularno kulturo in popolnoma trapasto napravo, ki ti popači glas.
Kokošji zbor je recimo ena tistih stvari, ki jih je težko opisati, ne da bi opis že sam po sebi postal malo smešen. Kokoši izvajajo znane pesmi, obiskovalec pa stoji pred njimi in posluša, kako je mogoče tudi nekaj tako običajnega, kot je petje, spremeniti v popolnoma absurden prizor.
Potem so tu karaoke, kjer glas ni več čisto tvoj, sumo obleke, zaradi katerih se človek v trenutku spremeni v velikansko oblazinjeno različico samega sebe, ter različna ogledala in optične prevare, pri katerih lahko svoje telo za nekaj minut dobiš v precej nenavadni izvedbi. Pa tudi bolj “klasični” eksponati tipa šale o Hrvatih. Ker ni boljše šale kot tiste na lasten račun.
Pri vseh teh umetniških postavitvah je skupno predvsem to, da niso zares dokončane, dokler vanje ne pride obiskovalec. Sumo obleka je samo predmet, dokler je nekdo ne obleče, mikrofon je rekvizit, dokler ga nekdo ne vzame v roke, ukrivljeno ogledalo pa je samo ogledalo, dokler se pred njim ne postavi človek in ugotovi, da je njegovo telo očitno mogoče sestaviti še na precej druge načine. Šala pa ni šala, če se ji nihče ne nasmeji.
Eksponat tako ni več samo stvar, ki jo gledaš, ampak je lahko situacija, v katero vstopiš.
Kaj Zagreb pravzaprav prodaja turistu?
Besedo doživetje danes uporabljamo že skoraj za vse, od hotelskega vikenda do vožnje s kajakom, vendar je v ozadju vendarle nekaj precej resničnega. Ko kupiš vstopnico za takšen prostor, ne kupiš samo možnosti, da boš nekaj videl. Kupiš si nekaj časa, v katerem boš nekaj počel, nekaj preizkusil in se morda znašel v situaciji, ki je doma, v službi ali na običajnem turističnem ogledu ne bi doživel.
Pri tem je Zagreb precej spreten. Turistu ne prodaja samo krajev, stavb in institucij, ampak mu zelo jasno pove, kaj se mu bo tam zgodilo. Muzej prekinutih veza, Muzej vlakcev, Muzej iluzija, Muzej novega vala, HaHaHouse. Že ime ti pove dovolj, da lahko približno veš, kaj kupuješ. To je pri turistični ponudbi precej pomembno, saj obiskovalec pogosto ne išče odgovora na vprašanje, katera muzejska zbirka je najbolj kakovostna, ampak na precej bolj praktično vprašanje: kaj bomo počeli danes?
Morda je prav zato gneča pred muzejem smeha bolj zanimiva od vprašanja, ali je to »pravi« muzej. Ljudje so pripravljeni čakati, plačati vstopnico in si vzeti čas za nekaj, kar jim obljublja precej specifično izkušnjo. Ne vedo še povsem, kaj bodo tam doživeli, vedo pa dovolj, da si lahko predstavljajo, zakaj bi šli noter.
Muzej brez obiskovalca je samo prostor
HaHaHouse ni klasičen muzej, čeprav se tako imenuje. Ni muzej iluzij, čeprav uporablja optične prevare, ni igralnica, čeprav se obiskovalec igra, in ni karaoke bar, čeprav lahko v njem poješ. Tudi prostor za fotografiranje ni, čeprav bo telefon med obiskom skoraj zagotovo precej zaposlen. Vse te stvari so v njem, vendar nobena sama zase ne pojasni, kaj pravzaprav je.
Klasični muzej temelji na predmetu, ki ga je vredno videti. Interaktivni prostor temelji na tem, kar se zgodi, ko se človek sreča s postavitvijo. Razlika je precejšnja, saj pri drugem obiskovalec ni več samo nekdo, ki vsebino sprejema, ampak jo s svojo prisotnostjo tudi dokonča.
Morda zato prihodnost muzejev ni nujno v tem, da bodo vedno bolj digitalizirani, ampak v tem, da bodo vedno bolje razmišljali o človeku, ki vstopi skozi njihova vrata: kaj ga bo pritegnilo, kaj presenetilo, kaj spodbudilo k temu, da bo nekaj naredil sam in da bo iz prostora odšel z občutkom, da se mu je tukaj nekaj zgodilo.
Seveda pa je res, da ne more vsak muzej postati hihitalnica. Nekateri predmeti potrebujejo vitrino, tišino in distanco, nekatere zgodbe bi bilo precej neokusno spreminjati v igro, nekatere zbirke pa so zanimive prav zato, ker pred njimi samo stojiš in jih gledaš. Toda tudi tam ostaja vprašanje, kaj bo obiskovalec s prostorom naredil in kaj bo prostor naredil z njim.
Zagreb pri tem očitno precej dobro ve, kaj počne. Njegova muzejska ponudba je zanimiva tudi zato, ker muzeja ne predstavlja več nujno kot prostora, kamor prideš nekaj pogledat, ampak kot prostor, kamor prideš nekaj doživet. To je precej velika razlika, še posebej za mesto, ki živi od obiskovalcev, ki imajo na voljo nekaj dni, vikend ali samo nekaj ur in želijo iz njih izvleči čim več.
HaHaHouse je pri tem samo zelo glasen primer.
Fotografije: TC
Tanja Cvitko 