Poletna dopustniška turneja po mestih Bosne in Hercegovine je razrastla v razmislek o družbeni deformaciji Evrope in nostalgično epopejo koščku balkanskega sveta. Fotografije so simbolične, saj ujetje vseh dejanskih prizorov, ki jih opisujem, ni bilo možno zaradi ekstremnih vročin in … preproste nevljudnosti.
Beton, ki povezuje, namesto klimatske naprave, ki izolira
Vročinski valovi med poletjem že dolgo niso več le meteorološki pojav, temveč postajajo brutalen socialni preizkus. Ko termometer v urbanih središčih Bosne in Hercegovine več dni zapored vztraja med 40 in 45 stopinjami Celzija, se vprašanje preživetja hitro prevesi v vprašanje mestne iznajdljivosti.
Mimobežni turisti si olajšanje kupujemo z zapiranjem v klimatizirana stanovanja ali hotelske sobe, lokalno prebivalstvo v gosto naseljenih soseskah pa je izumilo drugačne, skupnostne rešitve. Pravzaprav ni izumilo, ampak jih je obdržalo in nadgradilo. S selitvijo življenja za zaprta vrata – kjer imamo klimo, Netflix in dostavo hrane na klik – smo v t.i. »razvitem« in predvsem kapitalističnem svetu izgubili osnovno potrebo po sosedski bližini. Nad čimer bi se morali zamisliti.
Dragocena navlaka socialističnega urbanizma
V tistih bosanskih stanovanjskih blokih in njihovih vmesnih javnih prostorih, zgrajenih v obdobju socializma, čas teče drugače. Zaznamujejo jih labirinti vhodov, bujno zelenje in obrabljena infrastruktura, ki na prvi pogled deluje neestetsko, »umazano«, sivo in kaotično.
Ob prvem stiku s kupi odsluženega pohištva, starih šolskih klopi in stolov – elementov, ki bi jih v našem okolju z birokratsko vnemo takoj označili za kosovne odpadke, ekološko spornost ali požarno tveganje, nedomačin avtomatično zmrdne z nosom.
A prav ta navidezna nesnaga opravlja ključno socialno in bivanjsko funkcijo. Najbolj fascinantno je, kako hitro ugotoviš, da ta stara šara med bloki deluje kot brezplačna javna infrastruktura, ki na prepihu ustvarja prostor za skupnost. Ljudje si v urbanističnem labirintu ustvarjajo dnevne sobe na odprtem. Svojo skupnost.
Tisto, kar »v Evropi« moramo ponovno izumljati in imenovati z visokoletečimi besedami tipa placemaking. V bosanskih metropolah ta kolektivna zavest in organska raba javnega prostora preprosto še vedno živita. Kljub nizkemu standardu (ali pa prav zaradi njega) so ohranili socialno tkivo, ki smo ga mi v lovu za individualnim udobjem in klimo že zdavnaj izgubili.
Naravni hladilni sistem med stanovanjskimi bloki
Socialistični urbanisti teh sosesk namreč niso načrtovali naključno. Povezovalni podhodi in odprti prehodi med stavbami so bili premišljeno zasnovani tako, da se v njih ujamejo lokalni zračni tokovi. Danes tam narava dela za ljude: skozi te arhitekturne labirinte zaradi zožitve prostora nenehno in zanesljivo vleče hladnejši zrak. Ta naravni hladilni sistem je postal osrednje prizorišče poletnega družbenega življenja.
Okoli 18. ure, ko najhujša vročina začne popuščati, se prebivalci ne umaknejo v plačljive lokale ali pred individualne zaslone. Zberejo se v teh prepišnih koridorjih, v senci med bloki. Odpisano, a še vedno popolnoma funkcionalno pohištvo postane oder za vsakodnevni ritual: na improvizirane mize se odložijo džezve s kavo in steklenice hladne vode. Tukaj se pokaže oster kontrast z našo, evropsko realnostjo, kjer se družbeni prostori med bloki pogosto spreminjajo v parkirišča ali pa samevajo, saj se ljudje zapiramo v svoj strogo individualni ritem.
»Zlato moje« in gostoljubnost brez protokola
Bosansko ulično druženje pa ne temelji le na skupni stiski zaradi vročine, ampak na globoko zakoreninjeni kulturi odprtih vrat – oziroma v tem primeru – odprtih prehodov. Ko se kot tujec ustavi ob teh ljudeh, jih pozdravi ali zgolj pokaže kanček radovednosti, ga lokalci brez oklevanja sprejmejo medse. Ta vrsta gostoljubnosti ni zaigrana; je skoraj materinska v svoji neposrednosti. Ne zahteva predpriprav, urejenih dnevnih sob ali prestižne postrežbe. Vse, kar potrebujejo, so dodatna skodelica za kavo, prepišen vogal in pripravljenost za pogovor.
Ta pristna človeška toplina se najbolj nazorno prelije v vsakdanje mikro-interakcije – v lokalnih trgovinicah na vogalu ali ob zasilno postavljenih štantih s svežo zelenjavo. Ko stopiš tja, te ne pričaka hladna korporativna vljudnost ali natreniran nasmeh trgovca, ki komaj čaka konec izmene.
Namesto tega te popolnoma neznani ljudje, ki te vidijo prvič v življenju, nagovorijo z zavezujočo bližino: »Dobar dan, zlato moje, kako si danas?« V teh prijaznih besedah je skrita cela filozofija bivanja. To ni zgolj vljudnostna fraza, ampak spontano priznanje človeka človeku, ki v trenutku zruši distanco med domačinom in obiskovalcem.
Ogledalo evropske potrošniške deformacije
Morda najbolj fascinanten del tega dopustniškega urbanega opazovanja pa ni arhitektura, temveč psihološko ogledalo, ki nam ga takšno domačno okolje nastavi. Človek, vzgojen v našem, strogo transakcijskem kapitalizmu, ob takšni neprisiljeni prijaznosti namreč spontano zmrzne.
Naša prva obrambna reakcija je nezaupljivost, prežeta s paranojo modernih potrošnikov: Kaj mi želiš prodati in kje je trik? Ta nenadni občutek ogroženosti ob preprosti človeški toplini razkriva brutalno resnico o naši lastni potrošniški deformaciji. Živimo v družbi, kjer je prijaznost postala marketinški trik in prodajni protokol. Navadili smo se, da ima v razvitem svetu vsak nasmeh svojo ceno, vsaka ustrežljivost skrit motiv, vsak klepet pa komercialno ozadje.
Izkušnja iz vročih bosanskih sosesk tako ponuja dvojno lekcijo. Medtem ko smo mi tehnološki in ekonomski napredek zamenjali za izolacijo v klimatiziranih mehurčkih, kjer soseda komaj poznamo, tam zunaj, na prepihu med starimi socialističnimi bloki, skupnost še vedno uspešno kljubuje času. Preživi s pomočjo ene same odpisane šolske klopi, prepišnega kanala in brezpogojne prijaznosti, ki nas, namesto da bi nas ogrela, v naši odtujenosti najprej neizmerno preseneti.
Knjižna subverzija sredi uličnega prahu
Nato pa te sredi tistega betonskega labirinta in cestnega prahu, tik ob improvizirani mizi iz razpadajočih desk in stare šolske klopi, v pleksus zadane prizor, ki dokončno sesuje vse uvožene zahodnjaške predsodke o robovih družbe. Na kosu odpadnega kartona, obteženem s skalo, z bledo tiskanimi črkami piše: »Kupujem knjige.«
Prizor, ki prinaša popolno subverzijo surove kapitalistične logike. Napis ne prosi, ne prosjači in ne pravi »Podarite knjige.« ali »Prosim za pomoč«. Pravi »Kupujem«. Človek, ki sedi za to zasilno postojanko kulture, nastopa ponosno in zahteva pošteno menjavo ter transakcijo. S tem si sredi uličnega prahu neposredno jemlje in ohranja svojo ekonomsko ter dostojanstveno avtonomijo.
Medtem ko se naši meščani v poliranih evropskih mestnih središčih utapljajo v samozadostni apatiji, nekdo na robu prežvekovanja vsakdana zbira svetove, skrite v platnicah, in dokazuje, da materialno pomanjkanje nikoli ne pomeni nujno tudi duhovne ali intelektualne revščine. To je točno tisto organsko lepilo soseske – zmožnost, da iz čistega ničesar ustvariš nekaj, kar ima globok, bivanjski pomen.
Naslovna fotografija: ulična umetnost; Mostar, Bosna in Hercegovina
Tanja Cvitko 