Ko festival uličnega gledališča praznuje častitljivih trideset let, se zlahka ujame v past preverjenih receptov. Najlažje je ostati znotraj varnih, tlakovanih ulic mestnega jedra (ali na promenadi Lent), kjer publika točno ve, kdaj mora ploskati, kuliso pa ustvarja klasična staromestna arhitektura.
Prava transformacija in tisti resnični kulturni preobrat pa se zgodita takrat, ko si drzneš stopiti ven iz cone udobja. V Mariboru, znotraj festivala Lent, to pomeni prestopiti Dravo in iti na teren, ki ga označujemo za »spalno naselje«.
V lanskem letu (2025) smo s festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica na Lentu prvič prebili mentalni zid in stopili na desni breg (s programoma Teater v gozdu in Cirkus v krošnjah); letos smo se vrnili v Ertlov gozdiček in na Doživljajsko igrišče ter taborsko sosesko s pomočjo lokalne skupnosti ponovno spremenili v začasno gozdno oazo ulične umetnosti.
Zgodilo se je na zadnji sobotni dopoldan Festivala Lent, 4. julija 2026. Obe omenjeni lokaciji sta se spremenili v unikatni naravni teater pod krošnjami. Prav tukaj se je reševal eden največjih izzivov sodobne kulture – kako umetnost zares decentralizirati in jo prinesti ljudem neposredno v njihova bivalna okolja.
Visoki stanovanjski bloki so postali naša kulisa, trava in gozdna tla pa odprti oder. Meja med uličnimi gledališčniki in obiskovalci se je takoj izbrisala, saj so gozdno dogajanje soustvarjali z vsakim svojim odzivom, mimoidoči pa so radovedno opazovali dogajanje kar znotraj vsakodnevnih opravkov.
Lunapark iz odpadnih materialov
Začetni program, ki je Ertlov gozdiček v hipu napolnil z živahno raziskovalno energijo, so bila Zelena igrala Draga Zadnikarja. Pravi mali lunapark na prostem je zgrajen iz reči (interaktivnih »eksponatov«), ki jih družba ponavadi zavrže kot odpadke.
Pod krošnjami dreves so starši in otroci preizkušali nenavadne predmete in se neznansko zabavali: smejali so se lastni nerodnosti in skozi čisto, analogno igro ugotavljali, kako malo je pravzaprav potrebno, da sredi soseske zaživi prostor čiste radovednosti. Povezovanje generacij ob domiselno izdelanih igralih je dokazalo, da soseska za živahen utrip ne potrebuje vsebin v dvoranah ali hramih kulture, temveč le odprt javni prostor in malce domišljije.
Z glasnimi bobni, ki so oči obiskovalcev razširili v navdušenem pričakovanju, je na gozdno sceno stopila prava ulično gledališka umetnost. Italijanski kolektiv Teatro Fantastico nas je obiskal z vizualno močno pohodno predstavo Grifon in gospa Smrt. Sicer smo zaradi najmlajših obiskovalcev pospravili lik gospe Smrti in namesto nje vključili Jesterja, navihanega dvornega norčka in žonglerja.
Ta je s svojo barvitostjo, spontanim humorjem in toplino popolnoma uravnotežil mogočno mitološko bitje. Gozdiček je v tistem trenutku preprosto obtičal v čudovitem transu – veliki in mali obiskovalci so z odprtimi usti in nasmeški sledili vsaki kretnji, predstava pa se je spremenila v neverjetno intimno in povezovalno izkušnjo sredi blokovskega firtla, ki je za nekaj ur pozabil na vsakdanjo rutino sobotnega dopoldneva.
Prešernova klasika servirana na gozdni način
Za piko na i gozdno uličnem druženju pa je poskrbel Tomaž Lapajne Dekleva s svojo interpretacijo Turjaške Rozamunde. Tomaž je mojster ulice, ki ljudem ne pusti, da bi samo prekrižali roke in predstavo lenobno gledali s strani. V njegovem teatru si del predstave, pa če si to želiš ali ne.
Prešernovo šolsko klasiko je z neverjetno dinamiko razstavil na prafaktorje, sosede iz okoliških blokov pa spremenil v glavne igralce. Skozi ta drzni in uspešni eksperiment smo spoznali, da klasična poezija, ko jo vzameš iz zaprašenih učbenikov, sploh ni dolgočasna. Lahko je izjemno komična in predvsem skupnostna izkušnja, ki udeležence predstave poveže skozi nasmihanje, ploskanje, navijanje in prešerno voljo!
Zakaj bi letošnji pohod Festivala Lent čez Dravo pravzaprav morali smatrati za lekcijo iz decentralizacije? Zato, ker angažirana kultura ne bi smela pasivno čakati, da ljudje pridejo v center mesta k njej, saj je to nekaj običajnega in samoumevnega. Kultura mora tja, kjer ljudje dejansko živijo svoj vsakdan – v soseske, med bloke, v gozdiček in na igrišča. Ko prebivalcem ponudiš nekaj tako iskrenega in vrhunskega, se skupnost aktivira sama od sebe, sosedske vezi pa se še bolj utrdijo.
Zasluga za ta pogumni premik festivala Lent na desni breg Drave ponovno gre Gledališču Ane Monro kot pobudniku, Narodnemu domu Maribor in Festivalu Lent kot krovnemu producentu ter društvu Skrinjica idej in Zavodu Igrišče kot lokalnima operativnima producentoma na terenu.
Največji aplavz pa gre vam, dragi sosedje. Dokazali ste, da ima desni breg ogromno željo po vključujočih kulturnih vsebinah in da si takšnih dogodkov želite še več! Upajmo, da je naš mali teater pod krošnjami šele začetek dolgoročne in trajne decentralizacije mariborskega kulturnega prostora.
Naslovna fotografija: Teatro Fantastico v Ertlovem gozdičku, foto Marko Pigac, arhiv Narodnega doma Maribor in Festivala Lent 2026
Produkcija: Organizator Festivala Lent je Narodni dom Maribor. Producent programskega sklopa Ana Desetnica na Lentu je Gledališče Ane Monro. Dogodek je bil izveden v sodelovanju z društvom za uveljavljanje inovativne kulturne produkcije Skrinjica idej (producentka Tanja Cvitko) in Zavodom Igrišče, ki je skrbnik Doživljajskega igrišča v Ertlovem gozdičku.
Tanja Cvitko 