Tanja Cvitko

Ob obisku Špancirfesta v Varaždinu sem imela v mislih predvsem ulično gledališče. Si predstavljaš? Človek gre na festival, vidi program, obkroži tri predstave in si misli, da bo obiskal eno za drugo. Pozabi. Na Špancirfestu ne hodiš od predstave do predstave. Španciraš. In medtem ko španciraš, se ti predstave dogajajo na poti.

To je pravzaprav unikaten čar tega festivala: zgodovinsko mestno jedro ni samo prostor, v katerem so razporejeni različni dogodki, ampak ogromno in enotno festivalsko prizorišče, ki ves čas nekaj ustvarja. Iz ene ulice zaslišiš glasbo, na drugem koncu zagledaš množico, nekje nad ljudmi visijo rože, izza vogala pridejo velikanske igrače, potem pa se mimo tebe pripelje nekaj, česar sploh nisi nameraval gledati. Stojnice, lokali, otroci, psi, glasba, umetniki, turisti in domačini se ves čas mešajo med seboj, ti pa si del vsega tega, tudi če si prišel samo pogledat eno ulično predstavo.

Mene so tisti dan ujele tri predstave. Pa še kaj drugega.

Pravi dan za španciranje

Za 22. avgust je bilo vreme skoraj neverjetno prijazno. Ni bilo tiste avgustovske vročine, ob kateri se človek po petnajstih minutah v množici začne spraševati, zakaj je sploh zapustil klimatiziran prostor, ampak ravno prav prijeten dan, da so bile ulice polne ljudi in je bilo polnost mogoče tudi uživati.

Ljudi je bilo res veliko, vendar ne toliko, da se po mestnem jedru ne bi dalo normalno premikati. Če si se naveličal gneče, si vedno našel kakšen vogal, park, stransko uličico ali drug kotiček, kjer si lahko za nekaj minut zadihal. Lokali so bili zmerno polni, a če bi si zaželel sedeti, bi prostor najbrž našel. Večina ljudi je vendarle hodila.

Kar je, mimogrede, očitno zelo pomemben del festivalskega koncepta. Na Špancirfest se pride špancirat. Saj se mu reče Špancirfest, ne ČičkajFest, ŽlempajFest ali KafičFest.

Kolo bi bilo tukaj kar odveč

To se lepo vidi tudi po tem, česa v mestnem jedru ni. Kolesarjev praktično ni, električni skiroji pa imajo vstop v mestno jedro prepovedan. Ne vem, ali je v Varaždinu kolesarska kultura nekoliko drugačna ali pa ljudje preprosto pogledajo ozke ulice, množico in nekaj stoletij staro mestno jedro ter si rečejo, da bi bilo morda vendarle bolj pametno iti peš.

Izkušnja je fantastična. Predvsem za družine z vozički, ki že same po sebi zavzamejo precej prostora in se jim ljudje lepo umikajo. Do kolesarja, ki bi med množico izvajal slalom, bi bili verjetno nekoliko manj diplomatski. Tako pa se vsi nekako znajdejo. Otroci z baloni, starši z vozički, dojenčki na ramenih, psi na kratkih povodcih, ljudje z vrečkami, ljudje s pijačo, ljudje, ki samo hodijo, in ljudje, ki so se ravno ustavili, ker se je pred njimi nekaj zgodilo.

Recimo rože.

Rože nad množico in tišina, ki jo prekinejo vzdihi

Na varaždinskem Korzu so visoko nad ljudmi začele cveteti rože.

Sway Pole Flower Garden je ena tistih predstav, pri katerih pravzaprav sploh ni pomembno, ali si v prvi vrsti. Akrobatke so bile visoko nad tlemi in gibanje v zraku je bilo mogoče spremljati tudi od daleč, zato se je okoli prizorišča lahko nabralo stotine ljudi.

Gledali smo navzgor, fotografirali, snemali, se čudili, ob akrobacijah ploskali, iz množice so prihajali vzdihi in tisti tihi, skoraj razneženi odzivi, ki nastanejo, ko doživljaš nekaj milega, lepega in malce nadrealističnega.

To se mi pri uličnem programu Špancirfesta zdi ena njegovih velikih prednosti: zgodovinsko mestno jedro je kulisa, ki je ni treba posebej pripeljati, postaviti ali zgraditi. Akrobatka v zraku ni samo akrobatka v zraku, ampak akrobatka nad mestom. Impresivnost predstave se tako pomnoži z impresivnostjo zgodovinskega jedra, ljudje pa dobijo fotografije, pri katerih je jasno, kje so nastale.

Ko predstava ne čaka na občinstvo

Malce španciranja naokrog… in te na ulicah najdejo igrače.

The Toys francoske skupine Compagnie Remue Ménage so bile neizmerno prisrčne in predvsem zelo drugačne od nežnih akrobacij v zraku. Predstava se je premikala po mestnem jedru in s seboj odpeljala občinstvo, kar je ena tistih idej, ki se v teoriji morda zdijo čisto preproste, v praksi pa delujejo presenetljivo dobro.

Pri The Toys sem se pravzaprav znašla v eni od klasičnih situacij uličnega programa: če si majhen in se pred tabo nabere pet vrst ljudi, ne vidiš skoraj ničesar. Pri predstavi na fiksnem prizorišču bi bila to precej slaba novica. Tukaj pa samo greš za njimi.

Malo naprej, malo na stran, nekdo pred tabo odide, nekdo drug se priključi in nenadoma ugotoviš, da si precej bližje, kot si bil na začetku. Še malo prej si gledal čez ramena, potem pa se eden od nastopajočih obrne prav proti tebi in za nekaj sekund imaš občutek, da se predstava dogaja tebi. Ne tistemu človeku dva metra stran, ne celotni množici, ampak tebi.

Moraš biti vrhunski umetnik, da se lahko v množici petsto, osemsto, tisoč ljudi vsak posameznik za nekaj trenutkov počuti posebnega. Nastopajoči se obračajo k ljudem, jih opazujejo, z njimi vzpostavljajo stik, improvizirajo in jih vključujejo, ne da bi pri tem ves čas potrebovali kakšnega povezovalca ali napovedovalca programa.

Občinstvo, ki zna biti na ulici

Pravzaprav je to ena od velikih razlik med uličnim programom in gledališčem na prostem. Če na prizorišče postaviš stole in sedalne blazine, imaš še vedno lahko čudovito gledališče na prostem, vendar tudi imaš občinstvo, ki sedi in gleda. Ulični program pa temelji na nečem drugem: na interakciji, procesiji, animaciji, vključevanju, improvizaciji in predvsem na tem, da se meja med nastopajočim in gledalcem ves čas malo premika.

Pri The Toys se je premikala dobesedno.

Med ljudmi je bilo ves čas tudi ogromno družinske logistike: vozički, otroci z baloni, dojenčki na ramenih, kakšen utrujen ali že malo namrgoden obraz, ker je bilo treba hoditi še naprej, čeprav so bile noge očitno že naveličane festivala, pa psi, presenetljivo številni psi.

Pričakovala bi, da bo kakšen od njih prej ali slej počil zaradi vsega tega hrupa in ljudi, pa so večinoma mirno hodili med množico na kratkih povodcih, kot da je nekaj tisoč ljudi okoli njih najbolj običajna stvar na svetu. Ljudje so se umikali vozičkom, vozički ljudem, ljudje psom, psi ljudem in otrokom, pa se je vse skupaj nekako premikalo brez tistega občutka, da bo vsak trenutek nekdo začel trobiti, kričati ali zahtevati, naj se mu vsi umaknejo.

Ulična glasba, stojnice in vse, česar nisi načrtoval

Med sprehodom se je iz ene od ulic začela prebijati tudi glasba. Ulične glasbenike iz programa Heroji ulica sem ujela bolj mimogrede, brez posebnega načrta, in prav to je bilo pri tem simpatično: zaslišiš glasbo, pogledaš, kaj se dogaja, nekaj časa ostaneš in potem nadaljuješ.

Ulična glasba je bila razporejena po več lokacijah mestnega jedra, tako da ni bila nekaj, do česar bi moral priti na posebno prizorišče; prej je bilo obratno, ves čas si imel občutek, da lahko nekaj pride do tebe.

Stojnic je bilo nešteto in niso bile videti kot en sam uniformiran sejem. Med njimi so bili lokalni umetniki, obrtniški izdelki, hrana iz malih tovornjačkov in drugih uličnih ponudb, nekaj bolj profesionalnega, nekaj bolj ljubiteljskega, veliko različnih malih svetov, ki jih lahko samo pogledaš ali pa se pri katerem za nekaj časa ustaviš.

Lahko se zapleteš v pogovor z umetnikom ali samo razgleduješ, kaj ponuja. Lahko kupiš kaj za pojest, lahko greš naprej. Lahko se za deset minut zatakneš pri nečem, česar sploh nisi nameraval videti.

Dva kroga z Glowdrums

Potem pride večer.

Ko so se prižgali Glowdrums, je bilo mesto videti čisto drugače. Najprej zaslišiš bobne, potem nekje naprej zagledaš luči in ljudi, ki se obračajo za njimi, potem pa ugotoviš, da ne gledaš več predstave z ene točke, ampak si del dolge, počasi premikajoče se množice.

Hodimo za njimi, nekaj časa fotografiramo, potem se nekdo ustavi ob strani, drugi pridejo iz stranske ulice in se priključijo. Čez nekaj minut je videti, kot da je mestno jedro dobilo svojo lastno povorko.

Glasbeno plesna predstava je medtem naredila tisto, kar je najboljša ulična umetnost sposobna narediti: ni samo zasedla prostora, ampak ga je spravila v gibanje. Dva kroga skozi mestno jedro. Če si predstavo zgrešil na prvi lokaciji, si jo lahko ujel malo pozneje. Če si bil na začetku nekje zadaj, si bil čez nekaj časa drugje. Če ti je bilo dovolj, si odšel. Če si prišel na novo, si se priključil.

Procesija je med potjo pobirala nove ljudi in jih nekaj tudi izgubljala, kar je pravzaprav najbolj naravna stvar na svetu, če se predstava dogaja na ulici. Nihče ni podpisal pogodbe, da bo gledal do konca. Nihče ni sedel na svojem sedežu in razmišljal, ali je zdaj pravi trenutek za odhod.

Španciraš. Španciramo.

Ulična umetnost, ki mesto spravi v gibanje

Zato se mi zdi ulični program Špancirfesta tako učinkovit. Ne poskuša iz mesta narediti gledališke dvorane. Sprejme dejstvo, da ljudje hodijo, prihajajo in odhajajo, da imajo otroke, pse, vrečke, utrujene noge in še sto drugih razlogov, zaradi katerih ne morejo dve uri sedeti pri miru. Ali stati pri miru. Namesto da bi bil to problem, je to del forme.

Tako lahko sredi predstave ali uličnega nastopa odideš, ne da bi s tem komurkoli pokvaril dan. Lahko se priključiš, ne da bi zamudil polovico zgodbe. Lahko si visok, majhen, star, otrok, turist ali domačin. In če umetnik to res obvlada, se lahko vsak, ki špancira, za nekaj trenutkov počuti, kot da je predstava prišla prav do njega.

Zvečer sta bila v Varaždinu tudi Plavi orkestar in ET, pa še marsikaj drugega, torej je jasno, da Špancirfest ni samo ulično gledališče in ulična umetnost, ampak ogromen festivalski organizem. Ostala sem pri tistem delu programa, zaradi katerega me je pravzaprav zanimal obisk: pri ulici, nastopajočih, mestnem jedru in tistem nenavadnem občutku, ko se ti ni treba odločiti, ali si prišel v mesto ali na festival, ker je oboje hkrati.

Ko sem se zvečer vračala, so me noge bolele, kot da sem špancirala vsaj 3 dni in 3 noči. V resnici sem bila na nogah morda tri ali štiri ure, pa vendar sem imela tisti prijetni občutek fizične utrujenosti, ki pride po dnevu, ko si ves čas nekaj gledal, poslušal, fotografiral, hodil, se ustavljal in spet odhajal. Se vračal in ponavljal.

Moj 22. avgust 2026 je bil skoraj popoln dan. Poklopilo se je vreme, ki je bilo skoraj neverjetno prijazno; poklopilo se je razpoloženje mesta, poklopili so se ljudje, ki so znali biti skupaj brez občutka, da jih je preveč; predvsem pa se je poklopil program, ki me je zadel na pravo mesto.

Kar je, če še malo pomislim, precej dober način za preživeti soboto.

Naslovna fotografija: arhiv festivala Špancirfest 2026