Pri Dubravku Matakoviću je vedno nekaj malo narobe. Njegovi junaki niso posebno lepi, njihove življenjske situacije niso posebno vzgojne, humor pa se brez večjih težav sprehodi čez mejo dobrega okusa. So čudni, debeli, kosmati, pohotni, zoprni, neumni, pogosto kar vse našteto hkrati. Človek jih vendarle hitro prepozna. V sebi.
Mataković že desetletja riše svet, ki je precej bliže vsakdanjemu življenju kot večina lepo urejenih podob, ki jih običajno srečujemo v galerijah. Stripom se profesionalno posveča od leta 1984, objavljal je v številnih časopisih in revijah, od leta 2004 pa redno objavlja tudi na portalu Net.hr.
Zato je bilo nekoliko nenavadno, pa tudi simpatično, njegove stripe skozi sprehod naključno srečati v Gradski galeriji Pula. Novembra 2023 je bila na tem mestu v okviru 29. festivala Sa(n)jam knjige u Istri na ogled razstava JUFT!. Postavljena je bila kot pregled Matakovićevega dela od začetka devetdesetih let do takrat, v ospredju pa so bili stripi, originalne stripovske table in ilustracije.
V galeriji se njegove risbe pokažejo nekoliko drugače. Od blizu se razkrijejo način risanja, podrobnosti in množica malih vizualnih šal, ki jih človek pri branju stripa hitro preskoči. Hkrati ostaja občutek, da je Matakovićev svet vendarle bolj doma tam zunaj.
V časopisu, ki ga nekdo bere ob kavi, na portalu, na katerega klikneš zaradi neke novice, ali nekje sredi vsakdanjega brskanja po spletu. Tam, kjer se njegov strip nenadoma pojavi in v nekaj sličicah naredi iz vsakdanje neumnosti še malo večjo neumnost.
Njegov humor je ljudski, ulični in pogosto precej vulgaren. Njegovi junaki niso narejeni zato, da bi bili všečni, ampak so zanimivi prav zaradi vseh tistih lastnosti, ki jih pri sebi in drugih običajno malo olepšamo. Pohlep, lenoba, poželenje, neumnost, nečimrnost, potreba po tem, da bi bili pametnejši, lepši ali pomembnejši, kot smo v resnici.
Mataković zato najbolje deluje prav zunaj galerije. Ne zato, ker originalne risbe ne bi sodile na stene, ampak ker je njegov humor narejen za neposreden stik z vsakdanjim svetom. Njegovi junaki so bolj prepričljivi, ko se pojavijo med novicami, oglasi, političnimi izjavami in vsem drugim, kar nam čez dan pride pred oči.
JUFT! je bil zanimiv tudi kot začasen premik iz tega okolja. Za nekaj časa so Matakovićevi liki pristali v galeriji in dobili drugačen okvir. Potem so se lahko vrnili tja, kjer jih človek verjetno najraje sreča – nepričakovano, malo preveč neposredno in ravno prav nesramno.
Tanja Cvitko 