Najprej na filmskem platnu
Nikola Tesla Experience Center v Karlovcu nam začetek raziskovalnega popotovanja ponudi v majhni kinodvorani. Udobno se namestimo v filmske fotelje in skozi dokumentarno-igrani film vstopimo v Teslovo otroštvo in šolska leta.
Na platnu spremljamo mladeniča v času, ko se je oblikovalo njegovo zanimanje za svet, ki ga je obdajal. Spoznamo njegove posebnosti, strahove in navade, predvsem pa človeka, ki ga še ne spremljajo podoba genija, znameniti izumi in vse zgodbe, ki so se pozneje spletle okoli njegovega imena.
Igrani prizori človeka, ki ga večinoma poznamo s fotografij in iz učbenikov, postavijo v okolje njegovega odraščanja. Ko vstanemo iz udobnih foteljev in nadaljujemo po razstavi, tako ne sledimo več samo slavnemu izumitelju, ampak tudi zgodbi človeka, ki smo ga nekaj minut prej spoznali na platnu.
Center stoji tik ob današnji Gimnaziji Karlovac, naslednici nekdanje realke, kjer je Tesla leta 1873 maturiral. V Karlovcu je preživel tri šolska leta. Pozneje je pisal o tem, kako močno so ga pritegnile praktične demonstracije in poskusi pri pouku; med profesorji, ki so zaznamovali njegovo zanimanje za fiziko, pa zgodovinski viri posebej izpostavljajo Martina Sekulića. Bližina šole zato ni samo simpatičen dodatek k lokaciji Experience Centra, ampak precej konkreten del zgodbe, ki jo razstava pripoveduje.
Stalna postavitev skozi osem vsebinskih sklopov spremlja njegovo pot od odraščanja in šolanja do poznejšega življenja in dela. Film je le eden od načinov pripovedovanja. Po prostoru se mu pridružijo animacije, projekcije, igre, uganke, zvok, dotik in celo čisto prava elektrika.
Potem pride elektrika
Pri tako imenovanem Teslovem prstu se obiskovalec dotakne električne iskre, ki jo proizvaja Teslova tuljava. Drugje lahko preveri svoj spomin. Center posebej izpostavlja njegov fotografski spomin, v postavitvi pa se ta motiv pojavi tudi kot igra spomin (memory).
Sledijo logične naloge in »mozgalice«, povezane z njegovim načinom razmišljanja, ter kvizi, pri katerih se marsikateri podatek, ki smo ga med ogledom ujeli mimogrede, hitro znajde na preizkušnji.
Med bolj opaznimi eksponati so lebdeče tablice. Levitirajo nad površino mize, na njih pa rešujemo kvize in pregledujemo vsebine razstave. Že samo lebdenje je dovolj, da pritegne pogled. Drugod pripoved prevzamejo ilustracije, projekcije ali kratke animacije, ki bolj zapletene vsebine razbijejo v kratke in razumljive zgodbe, ne da bi delovale kot poenostavljena različica razstave za otroke.
Enako dobro delujejo tudi za odraslega obiskovalca, pri najmlajših pa si kar predstavljamo, kako jih od ene vsebine k drugi vodi radovednost: najprej animacija, nato uganka, igra spomina, elektrika ali nekaj, česar se je mogoče dotakniti in preizkusiti.
Biseri mu niso bili všeč. Sploh.
Izumi in znanstveni dosežki niso edina tema razstave. Precej prostora dobijo tudi Teslove manjše posebnosti, navade, strahovi in obsesije. Izvemo o značilnostih njegovega spomina, izrazit odpor do biserov; dogodek, ko se je v Korani skoraj utopil, ter še vrsto drobcev, ki bi v pripovedi o velikem izumitelju hitro ostali nekje ob strani.
Prav ti detajli podobi genija dodajo človeka z zelo posebnim načinom doživljanja sveta, močnimi gnusi, nenavadnimi navadami in lastnostmi, ki niso nič manj zanimive od zgodb o elektriki in njegovih izumih. Za mlajšega obiskovalca je takšna podoba tudi precej bolj oprijemljiva od imena pod črno-belo fotografijo v učbeniku.
Karlovec, Maribor in mladi Tesla
Na tej točki se karlovška zgodba lepo poveže tudi z Mariborom. O času, ki ga je Nikola Tesla preživel v Mariboru, smo na blogu že pisali, Karlovec pa nas vrne v njegova šolska leta. V obeh primerih imamo opravka z mladim človekom, še daleč od podobe slavnega izumitelja, le da je prav karlovško obdobje močno povezano z njegovim šolanjem, fiziko in elektriko.
Pri Karlovcu je dodatno zanimivo, da zgodbe ne pripoveduje nekje daleč od kraja, kjer se je dogajala. Ko gledamo film o njegovih šolskih letih, rešujemo naloge ali preizkušamo eksperimente, je njegova nekdanja šola pravzaprav nekaj korakov stran.
Center pa ni namenjen samo ogledu stalne postavitve. Pripravlja tudi programe za družine in šolske skupine ter različne oblike neformalnega učenja, povezane z znanostjo, tehnologijo in ustvarjalnim razmišljanjem. Ta odprtost do raziskovanja se čuti že pri običajnem obisku: nekaj preberemo, nekaj pogledamo, drugje moramo sami poiskati odgovor ali kaj preizkusiti.
Ob vsem tem je prostor preprosto prijeten za raziskovanje. Informacij je veliko, vendar niso natlačene v dolge razlage. Film zamenja animacija, besedilo igra, potem pride eksperiment ali projekcija. Obisk ima zato svoj ritem in nikjer ni občutka, da bi morali vse, kar nam Center ponuja, predelati na enak način.
Če otrok najprej pritisne gumb, ni nič narobe
Za otroke je pomembno predvsem to, da jim ni treba ves čas igrati vloge vzornega muzejskega obiskovalca, ki tiho stoji pred eksponatom in bere. Lahko se ustavijo tam, kjer jih nekaj zanima, preverijo odgovor, se zmotijo, poskusijo še enkrat ali se pri posamezni stvari zadržijo dlje. Medtem se informacije o človeku, njegovem življenju in delu počasi sestavljajo same od sebe.
Nikolo Teslo danes poznamo predvsem po velikih izumih, fotografijah in zgodbah, ki so se skozi leta spletle okoli njegovega imena. Karlovška postavitev ga vrne tudi v otroštvo, šolske klopi, med njegove posebnosti, strahove in zanimanja ter v obdobje, ko se je njegovo zanimanje za elektriko v šolskem okolju močno okrepilo. Tako postane manj oddaljena zgodovinska osebnost in bolj človek, ki ga je mogoče spoznavati po koščkih.
Za najmlajšega obiskovalca se lahko vse skupaj začne čisto preprosto: z »risanko«, igro, elektriko, nenavadnim podatkom ali gumbom, ki ga je treba pritisniti. Potem pa radovednost naredi svoje.
Kot pri Tesli.
Fotografije: TC
Tanja Cvitko 