Tanja Cvitko

Šestnajsti rojstni dan Doživljajskega igrišča v Malem betnavskem gozdu je zavzel ves prostor – oder, peskovnik, celo drevesa, Lesarsko delavnico, Gradbišče, mize in stole, ob katerih so se srečevali otroci, starši, sosedje in nekdanji uporabniki. Med igro in praznovanjem so se vrstili gozdno gledališče, tekmovanja, cirkus, otroški nastopi, delavnice, pravljice, sosedske dobrote in glasba, vanje pa se je vključil tudi projekt Gozdni oder skupnosti Društva Skrinjica idej.

Rojstnodnevni teden se je pravzaprav začel že v sredo s Cirkuškimi norijami in delavnico žongliranja s KUD Kaskada, v četrtek nam je nagajalo vreme, v petek smo nadaljevali s klovnovsko predstavo Rose in njena magična preproga.

Do sobote se je program samo še zgostil: med obešanjem zastavic, pripravljanjem srečelova, prestavljanjem miz in zadnjimi podrobnostmi so otroci prostor že uporabljali po svoje, obiskovalci pa so prihajali zaradi predstav, otrok, praznovanja ali preprosto zato, ker je Igrišče njihov prostor skupnosti. Čez dan se je tako celotno občinstvo prelivаlо med odrom, delavnicami, igro in druženjem.

Gozdni oder skupnosti smo razvili prav za odprt prostor Doživljajskega igrišča, v katerem umetniški program ne potrebuje posebnega ograjenega prizorišča in občinstva, ki bi ves čas sedelo na istem mestu. Na Igrišču bi takšno ločevanje bilo precej nenavadno.

Program se je zato razporedil skozi dan in se smiselno pomešal z vsemi drugimi vsebinami, ki so jih sodelavke in sodelavci Igrišča pripravili v sodelovanju s številnimi organizacijami in posamezniki.

Cirkuški svet z Nastjo Fekonja

Med rojstnodnevni vrvež se je naselil Cirkuški svet Nastje Fekonja, ki smo ga zaradi dežja z 10. septembra prestavili prav na soboto praznovanja. Otroci so se učili ravnati z dolgimi baloni, iz katerih so nastajali srčki, meči in kužki, poskušali žonglirati z ruticami ter z gibalnimi tehnikami ustvarjali milne mehurčke, ki so za nekaj časa preplavili del Igrišča.

Pri Nastji je hitro postalo jasno, da sploh ni nujno, da cirkuški trik uspe v prvo. Rutice so uhajale, mehurčki so plavali po svoje, otroci pa so znova poskušali, menjavali prijeme in se vračali po še en krog. Vključili so se tudi radovedni odrasli, mentorica pa je medtem mirno lovila niti vsega tega cirkuškega kaosa.

Sovica Oka na rojstnodnevnem odru

Na oder so s predstavo Sovica Oka stopili učenke in učenci OŠ Leona Štuklja pod mentorstvom učiteljice Polone Drozg. Tokrat zadnjič. Predstavo so odigrali z lastnoročno izdelanimi kostumi in scenografijo, na odru pa ni bilo ne negotovosti ne treme — bili so zbrani, suvereni, v svojih vlogah domači in predvsem ponosni na to, kar so skupaj pripravili in predstavili.

Prav zato je imel nastop tudi malo slovesa v sebi. Sovica Oka je s tem zaključila svoje uprizoritve, dekleta in fantje pa bodo svoje gledališke izkušnje nabirala drugje. Učiteljica Polona Drozg bo medtem na šoli začela delo z novo skupino in novo predstavo. Lepo bi bilo, če bi se tudi ta nekoč znašla na odru Doživljajskega igrišča — kot nova zgodba nove skupine otrok.

Kasneje so oder prevzeli otroci Doživljajskega igrišča z lastnimi recitali in nastopi. Cel popoldan so gledali profesionalne igralce, cirkusante in druge nastopajoče, nato pa se je ponudila možnost, da premagajo tremo in stopijo pred ljudi še sami. Nekateri so jo izkoristili brez velikega obotavljanja.

Regec in Kvakec sredi rojstnega dne

Predstava Regec in Kvakec Uršule Vratuša in Ivana Gorbunova se je v rojstnodnevni dan ujela skoraj po naključju in hkrati zelo natančno. Zgodba se namreč vrti okoli prijateljstva, truda za drugega in rojstnodnevnega presenečenja, ki ga ni mogoče izpeljati brez nekaj zapletov.

Otroci pri predstavi niso samo opazovalci, saj ju morajo na poti skozi zgodbo večkrat rešiti iz težav. Pomagajo, svetujejo, opozarjajo in se odzivajo na to, kar se dogaja pred njimi. Na Igrišču je bilo to še posebej naravno, ker je tam težko vzpostaviti strogo mejo med tistimi, ki nastopajo, in tistimi, ki gledajo.

Predstava je za nekaj časa zbrala občinstvo na enem mestu, ne da bi moralo zaradi nje celotno Igrišče utihniti. Okoli so se še vedno dogajale pestre aktivnosti (med ostalim tudi turnir v kičkanju), v glasnem ospredju pa sta štirideset minut bila Regec in Kvakec ter še glasnejša skupina otrok, ki jima je pomagala spraviti zgodbo do konca.

Čupakabra med občinstvom

Povsem drugače je prostor Doživljajskega igrišča zavzela cirkuška skupina Čupakabra. Z žongliranjem, akrobatiko, gibanjem, humorjem in cirkuškimi animacijami so hitro pritegnili tudi ljudi, ki se niso že vnaprej odločili, da bodo spremljali program.

Pri cirkusu je dovolj, da nekoga pisanega za hip zagledaš med drevesi, se ustaviš in ugotoviš, da že nekaj časa stojiš med občinstvom. To se je na Igrišču dogajalo ves čas. Otroci so prihajali bližje, nekateri so spremljali od daleč, drugi so se vključili v animacijo, izvajalci pa niso ostajali na varni razdalji od publike.

Čupakabra je bila zato ena tistih točk dneva, pri katerih se je lepo pokazalo, kako dobro ulični cirkus deluje v prostoru, kjer se ljudje ne razporedijo po sedežnem redu in kjer program srečaš med raziskovanjem različnih igrivih aktivnosti.

Ko je prišel čas za torto in rojstnodnevno Vse najboljše, se je še zadnja meja med posameznimi deli programa precej raztopila. Nastopajoči, otroci, prostovoljci, starši in obiskovalci smo se znašli skupaj okoli praznovanja prostora, zaradi katerega smo bili tisti dan vsi tam.

Poseben trenutek na odru je pripadel mladim prostovoljcem Zavoda Igrišče, ki skozi leto pomagajo pri dejavnostih in so ob rojstnem dnevu prejeli priznanja za svoje delo.

Igrišče je navsezadnje prostor, ki ga že šestnajst let ne sestavljajo samo lesene konstrukcije, peskovnik in gozd, ampak tudi ljudje, ki vanj vlagajo čas, znanje in precej konkretnega dela.

Sledile so zahvale, slavnostna podelitev priznanj in potrpežljivo čakanje v vrsti za kos torte!

Kičkanje, sosedske dobrote in ogled Gradbišča

Med predstavami se vzporedno razigrano dogajanje ni ustavilo. Z Društvom Trafika je potekal turnir v kičkanju, obiskovalci so ustvarjali na delavnici, skavti so pokazali svoje veščine, odprt je bil Doži bar s sokovi, na mizah pa so se nabirale sosedske dobrote, ki so jih za praznovanje pripravili starši, otroci, mame in babice.

Odrasli so za rojstni dan Igrišča dobili še privilegij, ki ga sicer nimajo pogosto, saj so smeli na vodeni ogled Gradbišča, mesta otrok, kjer veljajo nekoliko drugačna pravila. Tam so hiške in različne konstrukcije, ki jih otroci skozi dejavnosti Igrišča gradijo sami.

Za nekaj časa so se tako vloge obrnile in so otroci postali tisti, katerih prostor si odrasli lahko ogledajo pod njihovimi pogoji.

Po popoldanskem vrvežu je prišel počasnejši del dneva. Ksenija Trs je z zgodbicami odprla pripovedovalski program, Petra Korenjak pa je s kamišibajem okoli sebe zbrala pozorno skupino poslušalcev. Knjiga ali slikanica, nekaj slik, pripovedovalka in skupina ljudi, ki se za nekaj minut zbere dovolj blizu, da sliši zgodbo, so pod krošnjami delovali čisto drugače kot glasnejše predstave.

Proti večeru sta z glasbo nastopili še Nina Štrak in Jana Urbanič, obe povezani z Doživljajskim igriščem tudi iz časa, ko sta bili sami med njegovimi mladimi uporabniki.

Po celem dnevu ni bilo potrebe po velikem finalu. Ljudje so še posedeli, nekateri so pospravljali, drugi klepetali, otroci pa so še vedno našli razlog, da niso šli domov takoj, ko je bil program uradno pri koncu.

Šestnajst let igre pod krošnjami

Pri takšnem dnevu se šele za nazaj vidi, kako različni so bili razlogi, zaradi katerih so se ljudje udeležili dogodka. Nekdo zaradi predstave svojega otroka, nekdo zaradi cirkusa, nekdo zato, ker je Doživljajsko igrišče njegov prostor že leta, nekdo zaradi prijateljev, rojstnega dne ali popoldneva v Malem betnavskem gozdu.

Čez nekaj časa pa to niti ni bilo več posebej pomembno, ker so se poti skupnosti ves čas križale. Gozdni oder skupnosti je bil zasnovan prav za tak stik. Ne zato, da bi iz Doživljajskega igrišča za en dan naredili gledališče na prostem, ampak da bi gozdno gledališče, cirkus in pripovedovanje za nekaj časa postali del prostora, ki ima že svojo zgodovino in svoj vzpostavljen način življenja.

Po šestnajstih letih je pod krošnjami še vedno dovolj prostora za nove otroke, nove ljudi in nove zgodbe. Tokrat so se mednje za en dan naselili še sovica, žabca, cirkusanti, kamišibaj, milni mehurčki, rojstnodnevna torta in precej ljudi, ki so ostali skupaj do večera.

Fotografije: Blaž Črnič

Produkcija Gozdnega odra skupnosti: Skrinjica idej, društvo za uveljavljanje inovativne kulturne produkcije (zanj Tanja Cvitko). V sodelovanju z Zavodom Igrišče, Društvom Kulturna rapsodija in s podporo Mestne občine Maribor.